Gostujoče pero: Sašo Weldt, Zavod RS za varstvo narave

S pritiskom ene same tipke na armaturni plošči se je svet upočasnil. Drevesa so pričela dobivati svojo prepoznavno obliko. Oranžna črta v kotičku pogleda se je razklenila na strehe posameznih hiš. Naš električni avto je samodejno iskal najbolj ekološki način vožnje.

Bilo je vroče poletno dopoldne. Eno tistih, ko moraš mislim prepovedati svobodo, da lahko zbrano pripelješ na cilj. Med vožnjo po avtocesti so nas en za drugim prehitevali avtomobili. Nehote sem začel preklinjati našo počasnost. Vsi so hiteli na morje, čim bolje izkoristiti tistih nekaj dni počitka, ki so ga dobili z dopustom, mi pa smo se "cjazili" iz Ljubljane v Cerknico. Radio je končal z glasbo in prešel na poročila:

»Letos je človeštvo že preseglo porabo nam namenjenih naravnih virov. Drvimo neznanim časom nasproti, ko bodo temperature na našem planetu višje za dve stopinji ali več. Potem vročinski valovi ne bodo več posebnost. Tudi vremenske nesreče bodo postale stalnica. In še: Za eno majico porabimo tisoč litrov vode. Porabo bo potrebno zmanjšati.«

Pomislil sem na naše jezero. Bodo trstičje in šaši v prihodnjih desetletjih izginili? Bo jezero presihalo pogosteje in za dlje časa? Naš projekt se ne bi mogel začeti bolj pravočasno. Naenkrat se je dojemanje naše poti spremenilo. Gledal sem drveče avtomobile in užival v trenutku, ko je prihodnost srečala sedanjost. Manj je postalo več in tipka ekološke vožnje ni bila več prisila, ampak nov način potovanja. Cerknica je bila vse bližje.

Dopoldne na jezeru je bilo vroče. Kmetje na jezeru so kosili. Stržen se je komaj opazno premikal v svoji strugi. Z Igorjem, Mihom in Bernardom smo pregledali točke, kjer se bo v prihodnih dneh pričelo z vzorčenjem vodnega živalstva. Ugotoviti želimo, kako bo nanje vplivala vrnitev Stržena v staro strugo. Kakšno življenjsko okolje bomo ustvarili in kakšno jezero bomo pustili svojim zanamcem.