GOSTUJOČE PERO: MIHA KROFEL

Je bolj sprejemljiva čustvena bolečina, ki jo ob odstrelu medveda čuti človek, ki ima rad medvede, ali čustvena bolečina človeka, ki mu medved ubije ovco

Zadnje dni precej polemik povzroča odločitev upravnega sodišča o začasnem zadržanju odstrela 175 medvedov. Kmetijske organizacije so v zraku in svarijo pred možnimi s smrtnimi žrtvami zaradi napadov medvedov na ljudi, člani društev proti mučenju živali po vsej Sloveniji pa že slavijo rešitev medvedov pred streli. Odstrel, ki se je po predpisu vlade začel izvajati konec lanskega leta, je sicer ustavljen le začasno, dokler sodišče ne odloči o tožbi ene izmed nevladnih organizacij. Se pa zdi verjetno, da se bo lovna sezona na medveda, ki traja do 30. aprila, že zaključila pred končno odločitvijo. V vsakem primeru bo imel izid tožbe verjetno pomembne posledice za nadaljnje upravljanje z medvedom na Notranjskem in širši Sloveniji. Tega pri nas izvajajo upravljavci lovišč (lovske družine in državna lovišča), ki lahko odstrel medvedov tudi tržijo za namene lovskega turizma in prodaje medvedjega mesa za prehrano. Vendar to ni osnovni razlog za izvajanje odstrela, kot se včasih zmotno predpostavlja. Odstrel, ki ga določa pristojno ministrstvo, se izvaja za omejevanje številčnosti populacije, s čimer se želi omejevati konflikte med ljudmi in medvedi, ki so med drugim odvisni tudi od lokalnih gostot medvedov.

Medvedi že od nekdaj vzbujajo veliko pozornost javnosti, razprave pa se običajno še posebej razvnamejo, ko pride do vprašanja odstrela. Večkrat  dobim občutek, da je del težave v tem, ker na obeh straneh v resnici govorijo o različnih stvareh. Kmetijski deležniki in državni uradniki večinoma govorijo o populaciji medvedov, ki da je v dobrem stanju in je odstrel ne ogroža. Kar povsem drži. Medtem pa imajo predstavniki raznih društev pred očmi bolj posamezne osebke medvedov, ki se jim smilijo. Posameznega medveda odstrel seveda ogroža, saj zaradi tega mnogi umrejo. Ohranitev medvedov kot vrste torej ni vprašljivo, nerazčiščeno pa je etično vprašanje, ali je sprejemljivo ubiti medveda zato, da bi zmanjšali verjetnost konfliktov? Ali gledano z drugega vidika: ali je bolj sprejemljiva čustvena bolečina, ki jo ob odstrelu medveda čuti človek, ki ima rad medvede, ali pa čustvena bolečina in stiska, ki jo čuti človek, ko medved ubije njegovo ovco, oziroma ker se boji iti v gozd v strahu pred napadom medveda? Pri tem se moramo zavedati, da ljudem, ki se bojijo medveda, ne pomagajo še tako natančne statistične verjetnosti, ki pravijo, da je ob obisku gozda precej več možnosti, da bomo umrli zaradi bolezni, ki jo dobimo zaradi klopa, kot pa da nas bo poškodoval medved. A strah je še vedno prisoten in ne glede na to, kako racionalen je, stiske ljudi ne smemo zanemariti. 

Splošen konsenz se zdi bolj pobožna želja kot realna možnost, dokler so med nami tako ljudje, ki si želijo videti medveda vsakič, ko gredo s fotoaparatom v gozd, kakor tudi ljudje, ki bi najraje videli, da bi medvede pri nas povsem iztrebili. Vseeno pa razmišljam, kakšen scenarij bi bil idealen… Morda takšen, da bi imeli populacijo medvedov, ki bi bila dovolj velika za dolgoročno preživetje vrste, vendar spet ne prevelika, da ne bi medveda srečal vsakič, ko grem v gozd. Medvedov bi moralo biti dovolj, da bi v gozdu opravljali svojo ekološko vlogo (npr. raznašanje semen in odstranjevanje mrhovine v gozdovih) ter nudili ekosistemske storitve (npr. možnost izvajanja eko turizma), obenem pa bi povzročali čim manj težav ljudem. A kako to doseči?

Do neke mere lahko k temu pomagajo raziskave o ekologiji medveda ter o učinkih, ki jih imajo različni upravljavski ukrepi. Temu slovenski in tuji raziskovalci v zadnjih letih posvečamo kar nekaj pozornosti, tako da danes poznamo že marsikateri odgovor, nekaj vprašanj pa kljub temu ostaja še neraziskanih. Na primer številčnost medvedov je precej dobro ocenjena (v povprečju 800-900 medvedov lansko leto), dobro imamo dokumentiran tudi njen porast v zadnjih dveh desetletjih. Vemo tudi, da se kljub temu porastu številčnosti število konfliktov z medvedi ni povečalo in je ostalo bolj ali manj nespremenjeno. Za slednje gre verjetno zahvala predvsem vpeljevanju učinkovitih upravljavskih ukrepov, ki jih zadnja leta strokovnjaki iz Zavoda za gozdove Slovenije uspešno vpeljujejo v prakso (npr. elektro-ograje, pastirskih psi ter medvedo-varni smetnjaki). Raziskave so tudi jasno pokazale, da medvedi za razliko od volkov niso teritorialna vrsta, zato njihova populacija nima samo-regulacijskih mehanizmov, da bi se številčnost omejevala na podlagi znotrajvrstnih odnosov. Zato si lahko isto območje brez težav deli veliko različnih medvedov, kar vodi v precej večje gostote kot pri drugih velikih zvereh. Za populacije medvedov obstaja le en naravni dejavnik, ki omejuje njihovo številčnost  in stopnjo razmnoževanja. Hrana. 

In s čim se hranijo medvedi na Notranjskem? Od raznih plodov, trav in zelišč, do hrane živalskega izvora, med katero prevladujejo žuželke in mrhovina. Vendar pa v svetovnem merilu prehrana naših medvedov izstopa v enem pomembnem delu: umetni hrani, ki jo dobijo od ljudi in med katero prevladuje koruza. Koruzo medvedi dobijo na več sto krmiščih za divje živali, preko katerih se vsako leto v notranjske gozdove pripelje na tone koruze, kar je splošna praksa tudi v drugih delih Slovenije. Delež umetne hrane iz krmišč predstavlja kar eno tretjino vse energije, ki jo medvedi zaužijejo vsako leto. To pojasni izjemno visoke lokalne gostote medvedov in tudi, zakaj imajo slovenski medvedi najvišjo stopnjo razmnoževanja zabeleženo pri tej vrsti na svetu. 

V Sloveniji si je stroka praktično enotna, da nadaljnje povečevanje števila medvedov ni zaželeno, tudi z vidika varstva te vrste. Prekomerno naraščanje številčnosti medvedov bi namreč verjetno slej kot prej pripeljalo do upada javne podpore varovanju medvedov in pojava nezakonitega ubijanja. V strokovnih krogih smo si dokaj enotni tudi, da kratkoročno ni drugega ukrepa za omejitev rasti populacije kot odstrel. Dolgoročno pa bomo morali razmišljati tudi o zmanjšanju intenzivnosti umetnega krmljenja. S tem bi lahko dosegli, da bi do izraza prišli tudi naravni mehanizmi, ki omejujejo rast populacije. Ob tem je treba omeniti, da popolna ukinitev krmljenja ne bi bila dobra odločitev, saj ima krmljenje medvedov v Sloveniji dolgo tradicijo, poleg negativnih pa tudi pozitivne stranske učinke. Glede drugih načinov zmanjševanja reprodukcije medvedov, kot sta sterilizacija ali kontracepcija, obstaja še vrsta nerešenih ekoloških, logističnih, pa tudi etičnih zadržkov. 

Znanost torej lahko do neke mere pomaga k zagotavljanju mirnejšega sobivanja z našim največjim predstavnikom zveri in upravljavcem omogoči napovedovanje učinkov različnih ukrepov. Vendar pa končno stanje, ki ga kot družba želimo doseči, ter načini, ki so sprejemljivi za doseganje tega cilja, ostajajo v domeni etičnih oziroma sociopolitičnih vprašanj. Nanje znanost ne more odgovoriti. Lahko pa po drugi strani sociološke raziskave pomagajo pri razumevanju nekaterih družbenih procesov, na primer tistih povezanih z odnosom ljudi do medveda in njihovo strpnostjo. Pri tem lahko sicer govorimo o dveh tipih strpnosti - po eni strani govorimo o toleranci ljudi do medvedov, po drugi pa o toleranci ljudi do ubijanja medvedov. Pri tem se pogosto predpostavlja, da imajo ljudje v mestih pozitiven odnos do zveri, medtem ko jih prebivalci podeželja, ki z njimi dejansko sobivajo, ne marajo. Vendar nedavne anonimne raziskave opravljene na Notranjskem in drugih območjih stalne prisotnosti zveri kažejo, da je danes tudi na podeželju večina ljudi zverem v resnici naklonjena. Tudi podpora odstrelu se zmanjšuje in v zadnji javnomnenjski raziskavi se je že večina prebivalcev območji z volkovi opredelila proti odstrelu teh zveri. To je še posebej izrazito med mlajšimi generacijami, kar je verjetno pokazatelj trendov, ki jih lahko pričakujemo v prihodnosti.

Takšne spremembe v družbi predstavljajo izzive tradicionalnim upravljavskim praksam in povečujejo potrebo po iskanju alternativnih rešitev. Vendar na področju upravljanja s prostoživečimi živalmi hitre spremembe pogosto povzročijo kar nekaj težav. Zato tudi v strokovnih krogih vlada zaskrbljenost ob pričakovanju dokončne odločitve upravnega sodišča glede nadaljnjega odstrela medvedov.

 doc. dr. Miha Krofel je raziskovalec na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na Biotehniški fakulteti, eden najboljših poznavalcev življenja velikih zveri v Sloveniji, že več kot 200x se je srečal z medvedom, znašel pa se je tudi že sredi volčjega brloga ob mami volkulji