ANJA BAJDA: Z MORJA OB JEZERO

"Resnična lepota zame izhaja iz sobivanja tega, kar je bilo in tega, kar postaja"

Sem ptica selivka. Takšna je moja narava in narava družine, iz katere izhajam. Smo mešanci z različnih območij Slovenije: Koroške, Ljubljanske kotline, Savinjske doline. Selitvam na Primorsko je v naši družini večinoma botroval znameniti rek: »s trebuhom za kruhom«. Od vseh družinskih tradicij je prav ta tista, ki jo sama najbolj očitno nadaljujem.
Primorska ptica selivka je dom našla v Cerknici. Foto: magick

V Cerknico sem se preselila z veseljem, postala je moj dom. Drugi in drugačen, kot je obmorsko mestece, pa vendar zelo pristen. Padanje sonca v morje je zamenjal odblesk sončne svetlobe na gladini jezera. Predanost plimovanju, burji in simfoniji jamborov v vetru je nadomestila očaranost nad čarobnim presihanjem, tako čudežnim, kot bi bajeslovna bitja res dobro hecala naravo. In nad mirom. 
Pogled na Cerkniško jezero s Slivnice. Foto: Anja Bajda

V Izoli so me zbujali galebi, ki se zbirajo na pomniku industrijske dediščine: vhodu v nekdanjo tovarno Argo, predelovalnico rib. Gre za enega izmed mnogih kulturnih spomenikov, za katere izolska občina že desetletja nima vizije, kako jih predstaviti javnosti. V sen me v mojem rojstnem kraju že od malega zaziba oglašanje velikega skovika.
"V Izoli so me zbujali galebi." Foto: magick

Tukaj so drugačni ptice in ljudje in oboji so mi po svoje ljubi. Ptičje oglašanje je veliko bolj pretanjeno in ljudje se mi zdijo bolj vase umaknjeni, manj neposredni in vreščeči, kot smo Primorci, ki k nam čez mejo pljuska mediteranski temperament.
Do negovanja tradicij, spoštovanja običajev in njihovega dokumentiranja negujem spoštljiv odnos, vendar pa me ob pretiranem poudarjanju avtohtonosti obenem navdaja tesnoben občutek. Ne pripadam svetu in območju, v katerem je edino, kar šteje, stalnost ali tradicija.
Resnična lepota zame izhaja iz sobivanja tega, kar je bilo in tega, kar postaja. 
Ne pripadam svetu in območju, v katerem je edino, kar šteje, stalnost ali tradicija. Foto: Anja Bajda

Cerknica mi je ljuba tudi zato, ker tu ni prostora za mešetarjenje na področju kulture. Težko bo slaba prireditev zadovoljila zahtevno občinstvo. Umetnik, ki prodaja meglo, ne bo uspel. To mi je všeč. Zdi se mi, da v Ljubljani lagodje posameznih institucij dopušča veliko blasfemije. 
Anja Bajda (tretja z desne) predano vodi Kulturni dom Cerknica. Foto: Ljubo Vukelič

V kulturnem domu delujemo trije. S polno paro še naprej. Upam, da bo tako tudi v prihodnje in da moje zadovoljstvo, kot tudi zadovoljstvo obiskovalcev, ne bo jenjalo.
In da bo Cerknica ostala moj ljubi kraj. 

Anja Bajda je vodja Kulturnega doma Cerknica. Vsestranska, vedno izjemno natančna in pri svojem delu profesionalna doktorica dramaturških znanosti je delovala že kot dramaturginja, režiserka, gledališka kritičarka in scenaristka. Sodelovala je pri organizaciji festivala Kino Otok v Izoli, vodila in koordinirala evropski projekt KultuROlka, kot režiserka pa je sodelovala tudi s Kulturnim društvom Rak Rakek. Je tudi ustanoviteljica Zavoda za razvoj uprizoritvenih umetnosti Publika.


Komentarji

Priljubljene objave