GOSTUJOČE PERO: HELENA VIČIČ - "JEZERO, MI IN MAGIJA"

"Če je v nas Notranjcih kaj jezerskega, bi morali biti vztrajni in optimistični. Vse bo minilo, tudi ta trenutek. Koliko je še v resnici v nas 'jezerskega' karakterja?"

Ne bom govorila o čarovnicah, kot bi marsikdo pričakoval. In beseda bo le posredno tekla o osrednjem fenomenu, Notranjskem regijskem parku. Predvsem bo tekla o tem, kdo smo mi in kaj nam dediščina, ki nas obkroža, pomeni. In kaj imamo pri vsej magiji opraviti mi, interpretatorji dediščine. 

Cerkniško jezero (Foto: Helena Vičič)

Če za začetek vprašam: kaj vam jezero pomeni? Najbrž vsakemu kaj drugega. Slišim vas odgovarjati: »Sprostitev, rekreacijo, lepoto, mir, …« Za druge morda zaslužek, ponos, …, ali pa morda celo nič posebnega. Pač voda, ki prihaja in odhaja. A če bi imeli možnost pogledati v zakulisje panoramske romantike, kaj bi imeli priložnost ugledati? Ribo, ki umira na suhem? Srno, ki pije iz presihajoče luže? Travinje, ki dolge mesece čaka pod vodo? In če bi imeli priložnost potovati v preteklost in preživeti leto dni z Jezerci? Bi stali na bregu in zaskrbljeno zrli v naraščajočo vodo? Bi bili med zagovorniki osušitve ali med zagovorniki zajezitve? Bi se veselili obilice nasoljenih rib za ozimnico, ki ste jih s prijatelji nabrali v temni noči? Ali bi se smejali kravam, ki se bojijo iti v čoln?

Ko boste naslednjič z mostu občudovali vijugajočo strugo, ali ko boste uživali v zimskih radostih na ledu, boste morda pomislili, koliko neke drugačne magije je še v jezeru.

Jezero se ne boji sprememb. Jezero je sprememba. (Foto: Helena Vičič)

Mnogo stvari nas uči to jezero. Predvsem pa prilagajanja. Vsakič znova na drugačno situacijo. Jezero se ne boji sprememb. Jezero je sprememba. Tako kot življenje samo. In njegovi prebivalci to še kako prekleto vedo! Ribe morda vedo, da bo enkrat prišla borba. A vseeno uživajo vsak trenutek, kot da je večen. Objezersko bilje sluti, da bo nekega dne do kolen stalo v vodi, a tudi zaupa, da bo lahko držalo sapo, dokler bo treba. Kot da bi se jezero samo učilo od prebivalcev v svojih neštetih sobanah, tudi ono verjame, da ljudje pridejo in gredo s svojimi muhami. Enkrat bi ga omejevali, drugič osuševali, tretjič ga zdravili in častili.

Kakorkoli. Če je v nas Notranjcih kaj jezerskega, bi morali biti vztrajni in optimistični. Vse bo minilo, tudi ta trenutek. In če zaupaš v svoje sposobnosti, tako kot prebivalci jezera, bo vsak naslednji trenutek le še boljši. Vse do konca. A tudi konec bo le nov začetek. Koliko je še v resnici v nas 'jezerskega' karakterja?

Značilni blatnik na jezeru (Foto: Helena Vičič)

Kakorkoli že, kot prebivalce objezerske skupnosti nas je okolje oblikovalo. Vsaka skupnost črpa iz svojega okolja. So skupnosti, ki spoštujejo in cenijo, kar so se naučile od prednikov in kar so ustvarile skozi generacije. In so skupnosti, ki se odločijo z javnimi akcijami svojo dediščino ohranjati in predajati naslednjim rodovom. Takim se reče dediščinske skupnosti. V predajanju dediščine je nekaj magičnega. Farska konvencija (2011) je to prepoznala, saj pravi, da predmeti in pojavi dediščine niso pomembni sami za sebe. Pomembno so zaradi pomenov in vrednot, ki jih predstavljajo. Predstavljajo pa tiste pomene in vrednote, ki jih objektom in pojavom pripisujemo ljudje sami. Farska konvencija je med vsemi verjetno najbolj pomembna za poklic interpretatorjev dediščine, saj nas opominja, čemu interpretacija sploh služi. 

Helena Vičič

Če je še nedavno veljalo, da smo interpretatorji odgovorni, da interpretiramo dediščino za ljudi in da ljudje naša sporočila kar najlažje in najhitreje ponotranjijo, se v najnovejšem času zavedamo, da mora biti proces ravno obraten. Interpretacija naj izhaja iz ljudi! Vsak lahko interpretira pod določenimi pogoji. Naloga interpretatorjev pa je, da omogočimo te pogoje. Sposobnost ljudi, da sami interpretiramo svojo dediščino in da smo sposobni kritične (samo)refleksije, ohranja v nas klico zdravega razuma in pozitivnega odnosa do stvari. Kako pomembna vrednota za zdravo in demokratično družbo! In kako pomembno poslanstvo za vse, ki omogočamo interpretacijo dediščine. 

Helena Vičič je vodja pisarne pri Evropskem združenju za interpretacijo dediščine, akreditirana trenerka za interpretacijo pri Interpret Europe in študentka magistrskega študija interpretacije. Že od mladih nog so jo fascinirale stare ruševine in zaprašena podstrešja. Tudi zato je študirala zgodovino, delovala pa na različnih področjih - v turizmu, na projektih za razvoj podeželja in v Hiši izročila v Dolenji vasi.