GOSTUJOČE PERO: KATARINA GROZNIK ZEILER:Pogledi na varstvo narave

Ko sem konec januarja letos na poti od Križne jame do Škocjanskih jam opazovala Cerkniško jezero, sem razmišljala o svetovni naravni dediščini. Cerkniško jezero in Križna jama sta namreč skupaj s še nekaj drugimi območji del aktualnega predloga Slovenije za vpis klasičnega krasa na seznam svetovne dediščine. Po mojem mnenju gre za dober predlog. 

Križna jama, Foto: Markus Zeiler

Čeprav se na seznam načelno lahko vpiše zgolj območja, ki imajo že v času kandidature zagotovljeno ustrezno varstvo in upravljanje, se vpis na UNESCO seznam ne zaključi zgolj z diplomo na steni. Ljudem, ki skrbijo za območje svetovne dediščine, da uvrstitev na ta seznam tudi nove odgovornosti in motivacijo, da se stanje narave in možnosti za njeno doživljanje izboljšujejo. Škocjanske jame so vsaj zame odličen primer pozitivnega vpliva uvrstitve tega dela narave Slovenije med svetovno naravno dediščino.

Kanjon reke Reke. Foto: Markus Zeiler

Odkar delam na področju varstva narave, s posebnim zanimanjem spremljam različne poglede na to področje v Sloveniji. Eden meni najbolj zabavnih in slikovitih prikazov varstva narave v odnosu do energetike je bila fotografija japonskega sumo borca v bojni pozi nasproti majhni deklici. Predstavnik področja energetike je s to podobo v predavanju na posvetu o Naturi 2000 na Gospodarski zbornici leta 2015 želel opozoriti na neenakopravnost energetike z varstvom narave zaradi strogih omejitev, ki jim jih postavlja varstvo narave. Če bi primerjali pomen energetike in varstva narave s kakšnega drugega vidika, na primer po privlačnosti za položaje in po obsegu javnih sredstev za eno ali drugo področje, pa bi bili vlogi seveda zamenjani. Pred kratkim sem prav tako z zanimanjem ugotovila, da bi v primeru hipotetičnega vprašanja na oddaji Milijonar, katera dejavnost družbe najbolj negativno vpliva na naravo v Sloveniji, nekateri kot pravi odgovor navedli kar varstvo narave in ne urbanizacijo, kmetijstvo, energetiko ali kaj drugega. 

Tevje z jetrnikom. Foto: Markus Zeiler

Pred dnevi pa sem od predstavnika lastnikov gozdov slišala mnenje, da z varstvom narave v slovenskih gozdovih izjemno pretiravamo. Moj pogled je glede na moje delo na področju varstva narave v vseh treh primerih seveda precej drugačen. A pestrosti in kritičnosti pogledov se je dobro zavedati in si tudi z njihovo pomočjo pomagati bolj celovito razmišljati, na primer o tem, kako področje varstva narave izboljševati in približevati ljudem z različnih področij.

Rakov Škocjan. Foto: Notranjski regijski park.

Cerkniško jezero in ljudi, ki skrbijo za to območje, opazujem bolj od daleč. Delno tudi zato, ker gre za zavarovano območje lokalne skupnosti. Zame je upravljanje Cerkniškega jezera v marsičem primer dobre prakse. Sama sem bila na primer dolgo zelo zadržana do nakupov zemljišč za namen varstva narave na večjih zavarovanih območjih. Razmeroma uspešno varstvo kosca na Cerkniškem jezeru na zemljiščih, ki so jih v Notranjskem parku kupili ali najeli in zdaj z njimi upravljajo, pa je moje zadržke v zvezi s tem precej omililo. 

Metulj pisani poplesovalček (Heteropterus morpheus). Foto: Jošt Stergaršek

Ekipa Notranjskega parka pa je poleg izvajanja konkretnih ukrepov izboljševanja in obnove stanja ekosistemov, pri čemer se ne ustrašijo niti najbolj zahtevnih pogojev za pridobitev sredstev za uresničitev svojih idej, dobra tudi pri spremljanju stanja narave. Poleg tega pa znajo na poljuden način predstaviti naravo. V prostem času zelo rada uporabljam njihovi knjigi Metulji Notranjske in Primorske ter Vodnik po rastlinskem svetu Cerkniškega jezera in okolice. Ekipo Notranjskega regijskega parka spoštujem še iz enega razloga – prek skupnega projekta so prispevali k temu, da se je začelo aktivneje varovati tudi naravo Planinskega polja, enega izmed izjemnih območij, ki je tudi del kandidature klasičnega krasa za vpis na svetovni seznam naravne dediščine.

Cerkniško jezero spomladi. Foto: Jošt Stergaršek

Moj svak Markus, biolog in fotograf iz Avstrije, je bil po januarskem obisku Betalovega spodmola, Križne jame in Škocjanskih jam nad naravo in ljudmi navdušen. Varstvo narave v Sloveniji je kot področje sicer daleč od idealnega, stanje ohranjenosti marsikatere vrste in habitatnega tipa se namreč slabša. Žal pa po tem primerjalno ne izstopamo niti v Evropski uniji niti globalno. Marsikaj bo torej treba korenito spremeniti, če bomo želeli biti uspešnejši. Pri tem so kritični pogledi in razmisleki nujni. Vsaj zame pa so nepogrešljivi zlasti ljudje, ki so pripravljeni pomagati izboljševati stanje narave na terenu in s tem dokazovati, da se da, čeprav je to vse prej kot enostavno.

Mušja jama. Foto: Markus Zeiler

Katarina Groznik Zeiler je po osnovni izobrazbi gozdarka, zaključila pa je tudi podiplomski študij Varstva naravne dediščine. Delala je na Zavodu za gozdove Slovenije, na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete, na področju regionalnega razvoja v državni upravi. Od leta 2008 dela na področju varstva narave na Ministrstvu za okolje in prostor, najprej se je nekaj let ukvarjala z upravljanjem zavarovanih območij, v zadnjih letih pa se ukvarja z varstvom biotske raznovrstnosti.