PARKOVO PERO: JOŠT STERGARŠEK: Dan, ko naj bi se ženile ptice ali kaj točno ta perjad počne

Za današnji dan, ko goduje sveti Gregor, velja, da se ženijo ptički. Pa se res? In kaj točno to pomeni - si dvorijo, gradijo gnezda ali se razmnožujejo? 

Gregorjevo je bilo sprva praznik na prvi pomladni dan, torej 21. marca, a se zaradi spremembe koledarja, ki ga je uvedel Gregor Veliki, danes praznuje 12. marca. Imenuje se prav po svetniku Gregorju Velikem, ki naj bi po ljudskem izročilu prinašal luč, zato na ta dan marsikje prižigajo lučke in jih spuščajo po rekah. Po ljudskem izročilu se na ta dan ženijo ptički, zato je praznik povezan tudi z zaljubljenci. 

Samec in samica čopastega ponirka med snubitvenim plesom. Prizor, ki ga je na Cerkniškem jezeru mogoče videti aprila

A če potisnemo romantiko na stran in smo znanstveno racionalni, zaljubljenost ni drugega, kot stanje, ki ga v naših možganih in telesu sproži nastanek določenih molekul, torej kemijski procesi. Še manj romantičen je namen teh procesov - nadaljevanje vrste. Razmnoževanje, torej. To je osnovna značilnost organizmov in tista lastnost, ki živa bitja ločuje od neživega. Življenje ima torej čudovito sposobnost, da razmnoži samo sebe.

Snubitveni ples čopastega ponirka na Cerkniškem jezeru

Za nekatere živali so značilni snubitveni plesi. Gre za rituale, ki že tisoče let potekajo po ustaljenih koreografijah. Enega od najbolj izdelanih in fascinantnih snubitvenih plesov ima čopasti ponirek. 

A bi hodila, pardon ... letela z mano? V vratolomnih lupingih?

Podobno se v vratolomnih zračnih akrobacijah poveže par belorepcev in si nato ostane zvest vse življenje, kar je v živalskem svetu prej izjema kot pravilo. Orel belorepec je sinonim divjine, saj gnezdi na velikih starih drevesih v težko dostopnih delih gozdov, hrani pa se z ribami in vodnimi pticami in njegova prisotnost kaže na dobro ohranjeno naravo.

Orel belorepec

Če na razmnoževanje gledamo z vidika osebkovih genov, monogamija belorepcev, ki se nam, ljudem, zdi nadvse romantična, dejansko ni idealna; na ta način namreč dobimo manj kombinacij genov, kot bi jih z menjavo partnerjev. Nenazadnje je prav genetska raznolikost gonilo uspešnega prilagajanja osebkov na okolje in posledično uspešne evolucije. A nekaj pač šteje tudi zanesljivost in občutek varnosti.

Par orla belorepca

Pa si poglejmo belorepcu povsem nasproten primer ljubezni. V naših čistih, s kisikom bogatih potokih in rekah, živi čudovita riba, posuta s črnimi in tu in tam kakšno rdečo piko – potočna postrv. Ko pride čas drsti, kot pravimo ljubezenskemu aktu pri ribah, samica v prodnato dno naredi vdolbino in vanjo spusti jajčeca – ikre. V tem trenutku se približa največji samec in v vodo spusti semenčeca, ki oplodijo ikre. Vedno pa se najdeta še eden ali dva, celo trije manjši, ki z bliskovito naglico naredijo isto in tako svoje gene prenesejo naprej.

Potočna postrv s Cerkniškega jezera

Pa so dodelani pristopi snubljenja in iznajdljivost rezervirani le za vretenčarje, torej višje razvite živali? Kje pa! Členonožci, kot so žuželke in pajkovci, so prav zanimivi ljubimci. Med njimi je Scopolijev lepi volkec, pajek, ki izbranko 'prepriča' z darilom. Samec prinese samici v nit skrbno zavito muho ali podobno slasten zalogaj in izkoristi trenutek njene nepozornosti. Ko se ona ubada s tem, kako bi se darila lotila, jo oplodi.

Iznajdljivi pajek, ki ljubico svojega srca osvoji s priboljškom         

Pri plenilskih členonožcih hitrost pri postopku oplojevanja velja kot prednost, saj so samice večje od samcev, poleg tega pa še strašno požrešne. Proizvodnja jajčec namreč zahteva veliko energije in samčki se zato kaj hitro lahko znajdejo na ženinem jedilniku.

Kaj pa rastline? Tudi rastline so živa bitja in se razmnožujejo. Njihovo ljubezensko življenje je celo bolj zanimivo, kot bi si mislili.

Orhideja muholiko mačje uho        

Rastline za prenos spolnih celic (cvetnega prahu), torej za oprašitev, potrebujejo pomoč. Preprostejše rastline za to izkoristijo vodo, bolj kompleksnim pa to uslugo dela veter ali živali. Navadno se delo spodobi plačati in rastline opraševalcem plačujejo s sladko in kalorično medičino. Niso pa vsi pošteni in tudi na naših najlepših in najbolj pestrih suhih travnikih, ki so mimogrede prava naravna in kulturna vrednota teh krajev, živi par takih vrst. 

Dvolistni vimenjak       

Take so orhideje iz rodu mačje uho, ki samce določenih vrst kožekrilcev (čebele, ose, mravlje ipd.) dobesedno pretentajo. Z obliko, vonjem in ustrezno dlakavostjo prepričajo samčke teh žuželk, da so njeni cvetovi samice. Samci se želijo pariti s cvetovi in tako prenašajo pakete peloda s cveta na cvet. 

Kaj pa velikost, je pri rastlinah pomembna? Pri orhidejah z dolgo ostrogo (to je struktura na cvetu, v kateri se skriva medičina), kot so navadni kukovičnik ali dvolistni in zelenkasti vimenjak, vsekakor je, saj lahko pri teh vrstah do medičine na koncu ostroge pridejo le metulji, ki imajo dolgega. Rilček, seveda. 

Navadni kukovičnik

Velerilec, nočni metulj, ki ima zelo dolgega. Rilec namreč.

Za epilog še misel iz časa ljubezni v življenju živali. Vsi, ki smo jo izkusili, vemo, da je čas zaljubljenosti nekaj transcendentnega. Preplavijo nas hormoni in v stanju zamaknjenosti 'lebdimo nad tlemi', to je čas, ko za nas ne obstaja nič drugega in je vse lepše od lepega… Podobno kot pri človeku je tudi pri drugih živalskih vrstah, s to razliko, da se mnoge živali v času razmnoževanja družijo v skupine. Take so na primer potočne postrvi in jeleni. Bi bilo mogoče, da bi ljudje življenje živali vsaj v času ljubezni občudovali in častili, ne pa ga odvzemali?

Jošt Stergaršek je nepogrešljiv del ekipe Notranjskega regijskega parka. Biolog po izobrazbi in srcu, ribič, raziskovalec narave, sanjač, dober poznavalec flore in favne Cerkniškega jezera, ljubiteljski fotograf, ki mu v objektiv pogoste uspe ujeti kaj, kar očesu ostane skrito.

Fotografije: Jošt Stergaršek, Alen Ploj, RD Cerknica