GOSTUJOČE PERO: ERIKA FELICIJAN: Iz daljav v domači kraj

Moram priznati, da kot najstnica nisem rada živela v Cerknici. Nisem čutila povezanosti, nisem se počutila doma, bežala sem stran, čim dlje. Najprej v Ljubljano, študirat, delat tudi po 3 različne službe hkrati in sanjati. Sanjati o daljnih deželah, ki so se mi takrat zdele nedosegljive. Živo se spomnim, kako sva z očetom gledala Travel Channel in kako sem sanjarila, da potujem, raziskujem ...

Iz Cerknice sem bežala … Foto: Erika Felicijan

Razmišljam, kakšen odnos sem takrat gojila do narave, do Cerkniškega jezera, ali sem se zavedala, kaj imamo tukaj in kaj nam narava ponuja pred očmi? Mislim, da ne. Spomnim se, kako peš gazim po polju v snežnem viharju (snega je bilo do kolen) in kako s svojim prvim fotoaparatom (na film!) lovim 36 posnetkov jezera. Spomnim se, kako sva se z Branetom Červekom vozila po Javornikih. To je bil moj prvi stik z gozdom. Spomnim se tudi, da sem na obrobju jezera našla tudi svoj kotiček, kjer sem se učila in študirala. Potem pa sem si za diplomo poklonila darilo. Potovanje v Indijo. Z Zvonetom Šerugo. Pred tem nisem nikoli potovala, morebiti sem in tja kakšno kratko potovanje. 

Spomnim se izletov po divjini Javornikov. Foto: Erika Felicijan

16 let nazaj se mi je odprl svet. Zakaj? Ker sem se tako odločila sama, se prepustila toku življenja in sledila srcu. Po izgubi redne službe sem se vrgla v status samozaposlenega, splavala in sem tu še zdaj. Svobodna. Neobremenjena. Brez možnosti kredita. A srečna. 

Pot me je vodila v svobodo. Foto: Erika Felicijan

V Indijo sem se podala kot ovca, ki je sledila svojemu pastirju (Zvonetu). Indijo lahko samo vzljubiš ali zasovražiš. Tudi ona te lahko toplo sprejme ali pa izpljune. No, jaz sem se zaljubila v noro kaotično in čudovito deželo. Na začetku sem še štela, kolikokrat se vračam tja, potem sem nehala, vračala sem se skoraj vsako leto, jo želela še bolj raziskati, začutiti. Potem pa sem se zaljubila. Slovenijo sem zmenjala za Indijo, jo z mojo ljubeznijo prepotovala z motorjem, zanosila, še vedno potovala z motorjem, prišla rodit v Slovenijo, se vrnila nazaj s 3-mesečnim malim princem, vmes smo se preselili tudi na Boracay na Filipine, kjer smo spoznali, da ne sodimo tja in se po 4 mesecih vrnili v Indijo. Naš novi dom. 

Kako veš, kje je dom? Na fotografiji Cerkniško jezero. Foto: Erika Felicijan

Potem pa se je zgodilo nekaj, česar si nikoli ne bi mislila. Dve leti nazaj sem se z možem Indijcem in sinom Ayanom preselila nazaj v Cerknico. In spet sem našla dom. Na novo sem odkrivala vsak kotiček na Cerkniškem jezeru, kotičke po bližnjih gozdovih, oh, kako prelep občutek! Verjetno bo držalo, da ko si dolgo časa daleč proč, spet začutiš svoj domači kraj. In sedaj priznam, da sem zaljubljena vanj! Zaljubljena v kraj, iz katerega sem kot najstnica bežala. Danes si želim, da bi današnjim mlajšim generacijam čim bolj približali ta zaklad, ki ga imamo pred nosom. Da bi se naučili spoštovati naravo, gozd, da bi sem ter tja objeli drevo, začutili čisto energijo narave.

Imam to srečo, da lahko delam od doma. Sem namreč svobodna podjetnica, brez natempiranega urnika, sama v naravi preživim, kolikor se le da časa in skušam to navdušenje prenesti tudi na sina Ayana, ga peljati po vseh skritih kotičkih, odkrivati skrite zaklade po gozdovih, čolnariti, kolesariti .... res imamo mali raj, ki ga moramo čuvati! Moramo! 

Cerkniško jezero. Foto: Erika Felicijan

Zdaj sem prav ponosna, da sem Cerkničanka. Ponosna, da sem del svojega projekta ARTish pripeljala v domači kraj. Z njim združujemo lokalne ustvarjalce in umetnike, rokodelce in kot lokalna skupnost podpiramo drug drugega. Le posluh eden za drugega, podpora drug drugemu nas bo naredila še močnejše, glasnejše in opažene. 

Trgovinica Artish v Galeriji Krpan v Cerknici. Foto Erika Felicijan.

Z zaostritvijo epidemije se je čez noč zgodilo, da smo ustvarjalci, umetniki, svobodni kulturniki in nam podobni svobodnjaki ostali brez prihodka. Ne moremo se udeleževati umetniških sejmov in podobnih dogodkov, kjer se lahko predstavimo s svojimi stvaritvami. Galerija Krpan, kjer smo decembra s tolikšnim veseljem in srečo odprli trgovinico Artish, se je zaprla še pred uradno karanteno, tudi tu smo izgubili kupce. 

Solidarnost je tisto ključno, kar nam ostane. Na sliki Erika Felicijan. Foto: osebni arhiv

Edino, kar nam ostaja je solidarnost, medsebojna pomoč, da se še bolj povežemo in s skupnimi močmi preženemo to težko obdobje, ki se zelo verjetno še ne bo končalo mesec ali dva. 

Da ne bomo čolnarili v kalnem, se moramo v tej situaciji znajti. Foto Erika Felicijan

Kot organizatorka ARTisha skušam vsem ustvarjalcem, rokodelcem in umetnikom vsaj malce pomagati z objavami njihovih del na ARTishevi Facebook strani, tu dnevno dodajam vse do sedaj sodelujoče umetnike, pa tudi ostale, ki niso pod ARTish "okriljem." Zdaj smo vsi enaki, vsi smo na istem čolnu in potrebno si je medsebojno pomagati! Predvsem na lokalni ravni. Drugega, kot spletna prodaja nam sedaj ne preostane. 

Naša pot je zdaj on-line. Foto Erika Felicijan.

Ali se zavedate, koliko pomeni ustvarjalcu, ko pri njem kupite njegov izdelek? Kajti, ko kupite unikatni izdelek, kupite več kot samo predmet. Kupite neskončno število ur, vdahnjenih v ta izdelek. Energijo, ki je vanj vnešena. Zadovoljstvo in srečo, ko je dokončan in točno tak, kot si ga je umetnik zamislil. Kupiš majcen košček srca in duše, ki sta vtkana vanj. Neprespane noči in zgodnja jutra. Zakaj? Zato, ker verjamejo v svoje delo, v pot, na katero so se podali. S tem, ko kupite nekaj od ustvarjalca samega, spoznate njegovo zgodbo, njegov smisel življenja, njegove cilje, upanja in želje. Stopite v njegov svet skozi vedno odprta vrata in za vedno ostanete z njim. 

Foto Erika Felicijan.

Smešno, še lani ob tem času smo se z družino podili po peščenih plažah v Goi, skakali po valovih, se igrali s kokosovimi orehi, gradili gradove v pesku, danes pa … je vse tako zelo drugače. A čutim, da imam vse to, kar sem tako dolgo pogrešala, zdaj tu, v Cerknici. Tukaj in zdaj. Doma. Kljub zaskrbljenosti zaradi širjenja epidemije, presrečna lovim prve jutranje žarke in meglice na Cerkniškem jezeru, objemam drevesa po gozdovih Javornikov, bosonoga skačem po okoliških travnikih in še vedno sanjam. Sanjam o svoji mali pravljični hiški na obrobju jezera. Morda nekoč … 

Erika Felicijan je Cerkničanka, ki je v Ljubljani pred desetletjem ustanovila in uveljavila Artish, ustvarjalni festival s prodajno razstavo avtorskih umetniških in obrtniških del. Konec lanskega leta je v mrežo Artish združila lokalne ustvarjalce s področja Cerknice in njihove izdelke pogumno ponudila na ogled in v nakup v trgovinici znotraj Galerije Krpan. Kadar ne ustvarja ali se ukvarja z birokracijo, se najraje potopi v naravo, jo vpija in se prepusti sanjarjenju. Pri tem jo spremljata tudi mož in sin.