GOSTUJOČE PERO: LILI MAHNE: Pot do vetra in trav
v travah
in laseh
isti veter
na Cerkniškem jezeru
je veliko poti
do vetra in trav.
(Samo Škerbec)
Ena od teh poti je tudi kulinarična dediščina. Je tisto, kar na koncu potepanja doda piko na i za lep spomin na izkušnjo, ki jo dodaš v svoje srce. Postaneš prijatelj Cerkniškega jezera in priporočiš tudi drugim, naj ga obiščejo. Vedno, kadar vidiš kaj lepega, se spomniš tudi na lepo doživetje na Notranjskem. Kadar se spreminja vreme, vedno pomisliš, le kako je zdaj na jezeru, ali je že voda ali je že led ali je že vse usahnilo … Da, spomniš se tudi na okusne in krasne prigrizke. In na sokove. Konec koncev, lahko bi jih tudi sam pripravil, saj so preprosti in iz dostopnih surovin.
Kulinarična dediščina ni ravno izraz iz slovarja, je bolj
nekaj iz življenja, tistega vsakdanjega, ki ga imamo v naših krajih še na
pretek, zato tudi nismo pozorni, kako hitro izginja. Pa vendar je povezana z
živimi znanji, ki se prenašajo iz roda v rod, z živili, ki jih še vedno z
lahkoto pridelamo sami, s prazniki, ki jih še vedno praznujemo, z letnimi časi,
ki jih že vedno živimo.
Kako sem se znašla v tej zgodbi? Živela sem vlogo prezaposlene mame, aktivistke za razvoj Notranjske in podjetništva. Ko sem bila stara že skoraj 50 let, sem se odločila, da ne bo konec sveta, če svoje življenje spremenim. Postala sem kmetica, promotorka lokalne samooskrbe. Začela sem zbirati stare preizkušene recepte, sodelovati z dediščinskimi skupnostmi za kulinariko, raziskovati, eksperimentirati. Uredila sem si pogoje za registracijo dopolnilne dejavnosti na kmetiji za izdelke iz lokalne samooskrbe. Poiskala sem kupce, raziskala dobavni trg, sanitarno tehnične pogoje in poslovstvo. Sploh ni enostavno, povezano je s številnimi tveganji, velikokrat se počutiš negotovo.
Naučila sem se sodelovati s številnimi ljudmi, ki omogočajo,
da je uporabniška izkušnja kulinarične dediščine odlična. Dobre surovine,
zanesljiv recept, rokodelski izdelki za embalažo, dobra zgodba, lepo urejena
kompozicija izdelkov, zgodba, interpretacija, HACCP, TIC, logistika …
Vendar pa ima zame
kulinarična dediščina tudi terapevtsko vrednost. Proces izdelave kruhovih
ptičkov, mini potičk, frcoklov in drugih priboljškov, je zame tudi izstop iz resničnosti, vstop v osebni
svet, povezava z mojim bistvom. Kadarkoli to počnem, se vprašam, kdo koga dejansko potrebuje – jaz ta proces ali obiskovalci izdelke kulinarične dediščine.
Spomnim se tudi sporočila iz projekta Slovenska mreža za interpretacijo
dediščine – "Ni dovolj, da dediščino samo interpretiramo, dediščino moramo
živeti."
Hvaležna sem, da to lahko počnem. Zavedam se, da je tega lahko kadarkoli konec, vem, da je za takšno delo potrebnega veliko truda, vendar me iz dneva v dan privlači. Izziv mi predstavlja sodelovanje z naročniki pri iskanju najboljših rešitev, kako narediti kulinarično dediščino Notranjske prijetno za obiskovalce.
Komentarji
Objavite komentar