GOSTUJOČE PERO: MARIJA HRIBAR: Prižgimo mu svečko v spomin

Mineva že 160 let od rojstva Jožefa Žirovnika (1860–1941), predanega rodoljuba, šolnika, priznanega sadjarja in vrtnarja, avtorja knjižice z naslovom Cerkniško jezero.

 

Cerkniško jezero v ledu. Del, ki mu Jezerci pravijo "bčki". Foto Tine Schein

  

Jožef Žirovnik se je rodil 10. avgusta 1860 v Kranju. Leta 1879 je končal učiteljišče in že kot 24-letni mladenič prišel za učitelja v Begunje pri Cerknici. V šolskem letu 1885/86 je v skladu z navodili preoblikoval enorazrednico v dvorazredno ljudsko šolo in postal nadučitelj. Od leta 1890 do upokojitve 1922 je bil nadučitelj v Gorjah na Gorenjskem. Umrl je 18. februarja 1941 v Ljubljani, pokopan pa je na Bledu.

 

 

Cerkniško jezero s Slivnico v ozadju. Foto Tine Schein

O tem, da mladi Jožef (Josip) Žirovnik ni izgubljal časa, ko je prišel na Notranjsko, govori podatek, da je že takoj januarja 1884 vstopil v cerkniško Narodno čitalnico kot odbornik. Naslednje leto se je v časopisu Slovenski narod oglasil iz Begunj pri Cerknici in se v imenu odbora Bralnega društva zahvalil darovalcem, ki so omogočili veselico s tombolo »v prid revne šolske mladine«. 

Cerkniško polje. Foto Tine Schein

Časopis Slovenec je leta 1886 objavil vest, da so na Menišiji ustanovili Podružnico sv. Cirila in Metoda; med izvoljenimi v načelstvu je tudi zapisnikar nadučitelj Josip Žirovnik. Prav tako je bil leta 1887 izvoljen v odbor cerkniške Narodne čitalnice, ki mu je predsedoval glasbenik Fran Gerbič. Sodeloval je pri publikaciji Logaško okrajno glavarstvo s predstavitvijo Begunj, izšla je leta 1889; pri učiteljih je navedel tudi brata Janka Žirovnika, ki je v Begunjah poučeval med letoma 1877–1880. Udejstvoval se je tudi pri strokovnem glasilu Učiteljski tovariš. Jožef Žirovnik je bil priznan sadjar; leta 1888 so v Slovencu zapisali, da je »zbral in razstavil lepo sadje iz svojega šolskega okraja«. Oktobra 1888 je dobil nagradi »častno darilo v denarji« v skupini sveže sadje in bronasto svetinjo za šolsko vrtnarstvo.

Jožef Žirovnik je bil eden redkih sodobnih piscev o Cerkniškem jezeru. Foto: Stare slike

  

Zanimivo je, da je besedilo za svoje delo Cerkniško jezero izdal v Zabavni knjižnici Slovenske matice in to šele leta 1898, ko je bil že 8 let (od 1890-1922) nadučitelj v Zgornjih Gorjah pri Bledu. Na 107 straneh je temeljito obdelal Cerkniško jezero z njeno okolico in zgodovino, priloženih je tudi pet fotografij: Cerknica, Velika Karlovica, Drugi (mali) škocijanski most, Veliki škocijanski most (zunaj), Veliki škocijanski most (znotraj) in pregledna karta v merilu 1:40.000, ki jo je izdelal Albert Sitsch. Na karti je za Zelše uporabljeno ime Selice. 

Zelška cerkev danes. Foto Tine Schein

Knjižica je izšla v nakladi 3200 izvodov. Poleg kratkega uvoda so v knjižici še tri poglavja; prvo, najobširnejše, je opis Cerkniškega jezera in okolice, podal je »popis resničnih vodnih razmer o Cerkniški kotlini«, dotoke, »vodo dajoče jame«, požiralnike, vse pa prepletel z zgodbami, ki so bile takrat še žive med ljudmi; v drugem poglavju opisuje predvsem ribe, race ter lov; v tretjem pa je prvič objavljena pripoved o nesrečni ljubezni med Štebrčanom in karlovško gospodično.

Romantični oblaki ob sončnem zahodu nad Cerkniškim jezerom. Foto Tine Schein

Kljub temu, da Žirovnik ni nikjer navedel, da je njegovo delo znanstveno oziroma »moderna zemljepisna monografija«, so ga ostro napadli in kritizirali ned njimi najbolj naravoslovec in geolog Ferdinand Seidl v Ljubljanskem zvonu (1899). Seidlova kritika je bila zanj uničujoča, saj Žirovnik od leta 1899 do svoje smrti 1941 ni objavil ničesar več.

Ledeno jezero. Kot neupravičene kritike, ki so Žirovnika odvrnile od pisanja. Foto Tine Schein

Leta 1991 je delo ponovno ponatisnilo Društvo notranjskih kulturnikov »Krpan« v nakladi 1000 izvodov, kar je hvalevredno delo.

V spremni besedi ponatisa iz leta 1991 je navedeno, »da se je Žirovnik premočno oprl na Valvasorja in Steinberga in tudi na pisanje Hinka Dolenca, tako da gradivo, ki ga je objavil po večini ni izvirno in novo. Bistveno težje napake odkrijemo, če presojamo knjigo z naravoslovne plati … saj se je opiral na stare pisce in celo na lastno sklepanje in fantazijo. Delo, ki je bilo že ob izidu izrazito zastarelo, pomanjkljivo in zavajajoče napačno …«

Jama Sitarca, Vodonos, Cerkniško jezero. Foto Tine Schein

Požiralniki Gebno, Zadnji kraj. Foto Tine Schein

Torej čez malo manj kot sto let od izida lahko beremo v spremni besedi ponatisa novodobno kritiko Žirovnikovega dela. A postavlja se vprašanje, zakaj bi delo, ki je po zgornjih navedbah različnih kritikov tako malo vredno, potem sploh ponatisnili leta 1991?

In kako to, da od Pavla Kunaverja (1961) dalje ni strokovnjaka, ki bi napisal sodobno knjigo o Cerkniškem jezeru?

Tršca, tršca, tršca. Foto Tine Schein

Marija Hribar je kmetovalka, slovenistka in direktorica Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica.