GOSTUJOČE PERO: TILEN BASLE: S pticami rastem še danes
Že od
majhnih nog so me najbolj privlačili gozd, travnik, potok in reka, kjer sem kot
»paglavec« v okolici svojega doma preživel večino prostega časa. Tam sem zmeraj
našel uganke, katerim sem se po navdihu junakov iz dokumentarcev poskušal do
dna dokopati še sam. Nekoč sva z Alenom, mojim raziskovalnim partnerjem, celo začela pisati enciklopedijo živali in rastlin v najinem »rajonu« - na obrobju
Maribora. Malo sva pisala, malo sva risala, kako stvar tudi nalepila in na
risalnih listih vse skupaj s selotejpom zvezala v »knjigo«. Ker vsi vemo, da
napisati enciklopedijo ni mačji kašelj, je žal nisva dokončala. Stara sva bila 9
let. Morda pa jo kdaj dokončava!
V svet
ptic me je prvič zaneslo ob obisku predavanja v Mariboru, ki so ga organizirali
člani DOPPS (Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije) iz Štajerske sekcije društva. Takrat me je poleg zanimive vsebine
pritegnila tudi družba, kjer sem se hitro »vklopil«. Že leta 2001, takrat star
12 let, sem se udeležil svojega prvega Mladinskega ornitološkega raziskovalnega
tabora, ki je potekal v vasici Dornberk na Primorskem. To je bil sedmi tabor
zapovrstjo, ki ga je DOPPS organiziral z namenom spodbujanja zanimanja za
raziskovanje in varstvo ptic med mladimi. Zame je bila to povsem nova izkušnja,
ki je samo še podžgala moj raziskovalni firbec!
 |
| Moj prvi raziskovalni ornitološki tabor ob gradu Dornberk leta 2002. Ko ne veš, ali držati lojtro ali biti frajer za fotko! Foto: DOPPS |
Društveni
ornitološki tabor je organiziran vsako leto s pričetkom poletnih šolskih
počitnic. Kar je mene najbolj pritegnilo, sta bila zasnova in organizacija
tabora. Spali smo po taborniško na blazinah v šolskih telovadnicah, šolske
kuharice pa so po koncu šole »potegnile« še za en teden, da nismo bili lačni.
Tabor je združeval elemente šole, kot smo je vajeni in povsem sproščenega
druženja s sovrstniki. Saj smo bili le otroci in tem je potrebno dopustiti biti
otrok! Jutra in dopoldneve smo preživljali na terenu z mentorji, vsaka skupina
(bilo nas je skupaj toliko, da smo šli v en avto) pa se je posvetila
raziskovanju določene teme. Po kosilu smo imeli čas za počitek in
druženje, zvečer pa smo se spet odpravili na teren, misija sove! Tako so tekli
dnevi na taboru, na zadnji dan pa je bilo potrebno rezultate naših
raziskovalnih podvigov predstaviti javnosti. Javnost so v tem primeru bili naši
starši, domačini, kuharice in kak vaški veljak. Dan pred predstavitvijo smo na
šolske računalnike z Windows 98 v Wordu 95 pisali poročila in beležnice, risali
ptice in na plakate zapisovali ugotovitve. V vsakem kotu telovadnice ali
učilnice se je slišalo ščebetanje, suhe vaje! Čeprav je bilo pred zaključkom
nekaj nervoze, pa je ta ob podpori tovarišev in mentorja pred občinstvom povsem zvodenela. Suvereno smo predstavili ugotovitve, poželi kak aplavz, se dobro
najedli in odšli proti domu. Ko smo videli starše, smo se seveda delali, da jih
nismo pogrešali.
 |
| Zametki pisarniškega dela za nove generacije; Urša uči Matjaža in Tilna.
Trnovska vas 2003 Foto: DOPPS |
Takšna oblika tabora oziroma izobraževanja za mlade se je skozi vsa leta izkazala za zelo učinkovito in priljubljeno. Združuje resno raziskovalno delo, dobro družbo, izkušene mentorice in mentorje ter veliko zabave, kar je pri delu z mladimi še posebej pomembno. Zabavnih pripetljajev ne bom opisoval, saj bi za to lahko spisal čisto posebno objavo. Kakšno je vzdušje na naših taborih, pa bo naslikala kakšna fotografija, pripeta tem zapisom.
 |
| Ko je
koruza previsoka. Polana 2015. Foto: DOPPS |
Kar me v
trenutku pisnja teh vrstic še posebej veseli in navdaja z upanjem, je dejstvo,
da tabore na društvu še vedno organiziramo. Časi se spreminjajo, naši tabori pa
ostajajo nespremenjeni … skoraj. Še najbolj se je spremenila tehnologija, ki
nam je marsikaj olajšala. Če samo pomislim na prenosne kasetofone in zvočnike
za izzivanje ptic, težke nekaj kilogramov, se mi na lica prikrade nasmeh. S
sovrstniki s taborov in današnjimi sodelavci se velikokrat pozabavamo ob
spominih na avtomobile, s katerimi smo se prevažali po terenih; od stoenk,
starih Lad, Oplov in Citroenov, takšnih z luknjo v dnu, brez "auspuha" in
menjalne ročke. Danes (skoraj) vse deluje in je veliko bolj udobno. Vendar so
vsi ti pripetljaji vseeno doprinesli čar, ki ga danes skoraj ni več. Morda
pa sem samo jaz tako staromoden!
 |
Najodgovornejšo
vlogo na taboru imajo mentorji, ki so gonilna sila dogajanja. Skrbijo za
člane svoje skupine in vsesplošni red, hkrati pa na mlajše generacije predajajo
svoje izkušnje in znanje. Hkrati vodji tabora (ki je velikokrat tudi mentor)
pomagajo animirati otroke in skrbeti za družabni program. Naloga vodje tabora
je tako samo poskrbeti, da vse teče po začrtanem urniku in da stalno komunicira
z vsemi vpletenimi. Tukaj je najpomembnejša komunikacija s kuhinjo, predvsem,
da je hrana točna, da je dobra in da je je dovolj. Vse vstaje v zgodovini so se
začele s slabo kuhinjo, kajne?
Sam sem
prvič dobil priložnost mentorstva leta 2011 za tabor v Rakitovcu na Primorskem.
Priložnost sem si štel kot veliko čast in potrditev svojega dela, saj so bili tudi
meni mentorji za velik vzgled. Takrat sem se z ekipo »divjih Štajercev«
(Alen, Matej in Jure) teden dni podil po Kraškem robu in raziskoval ptice
skalnih sten. Vse do danes sem se kot mentor in v zadnjih letih tudi kot vodja
udeležil prav vseh društvenih taborov. In če bi bilo treba, bi vse ponovil še
enkrat!
2020 je
bilo leto, ki bi ga marsikdo najraje pozabil. Slabo se je pisalo tudi Mladinskemu
ornitološkemu raziskovalnemu taboru, ki smo ga v sodelovanju z Notranjskim
regijskim parkom in Zavodom RS za varstvo narave želeli organizirati v idilični
okolici Cerkniškega jezera. Pandemija in ukrepi, povezani z njo, tega enostavno
niso dopuščali, zato smo bili primorani, prvič po letu 2000, tabor odpovedati.
Zavedam se, da je bil to za otroke hud udarec, še posebej če se spomnim vseh
trenutkov, ki sem jih sam doživel od Dornberka naprej. Letos bomo poskusili
ponovno in seveda dali vse od sebe, da otroke ob Cerkniškem jezeru popeljemo v
divji svet ptic!
 |
| Red
mora biti! Cerknica 2018. Foto: Dejan Bordjan |
Tabor letos ne bo pvič ob Cerkniškem jezeru, saj smo ga v isti zasedbi partnerjev, pod okriljem projekta LIFE Stžen, izvedli že leta 2018. Tabor mi je ostal v čudovitem spominu predvsem po idilični lokaciji koče v bližini vasi Zelše, kjer smo bili izolirani od ostalega sveta. No, to nam morda pride prav tudi v letošnjem pandemičnem letu in z veseljem se s skupino otrok za teden dni izoliramo v divjino! Leta 2018 se je tabora udeležilo 23 otrok, ki so pod vodstvom šestih mentorjev raziskovali okolico Cerkniškega jezera. Skupine so se posvetile raziskovanju rjavega srakoperja, škrlatca, vodnih, gozdnih in travniških ptic ter ujed. Terene smo dopolnili še z izletom v Križno jamo, s kolesarskim izletom v Rakov Škocjan, vožnjo z lojtnikom in predavanji o Notranjskem regijskem parku ter medvedu. Da o nogometu ne govorim …
 |
| Udeleženci tabora Cerknica 2018 v Rakovem Škocjanu. Foto: Dejan Bordjan |
Mladinski ornitološki raziskovalni tabori so že od leta 1994, ko je bil izveden prvi tovrstni tabor, osrednji dogodek izobraževalnega programa društva. Na njih se je kalilo več generacij ornitologov in biologov, mnogi udeleženci pa so danes tudi poklicno ostali v bioloških vodah. Udeleženci taborov se nanje radi vračajo in jih imajo v lepem spominu, tako pa jih pomnijo tudi številni mentorji. Na taborih se imamo tako lepo, da si nekateri mentorji za udeležbo vzamejo celo dopust! Če na tabore pogledam s svojega zornega kota lahko rečem, da so izkušnje in poznanstva, ki se spletejo na njih, nedvomno odločujoče vplivala na to, kar sem postal. Na taborih sem se naučil znanj, ki sem jih nato lahko samostojno uporabil in spoznal ljudi, s katerimi sem se lahko odpravil na teren. Še zdaj se spomnim začetkov, ko sem v sezoni skoraj vsak konec tedna klical Luko z vprašanjem »Kdaj gremo na teren?«. Luku, Damijanu, Dominiku, Urši in ostalim mentorjem ni bilo težko pomagati in tako sem dobil vpogled v življenja ptic, kot ga je le malokdo. Danes imam priložnost, da to mlajšim generacijam nadobudnih naravoslovcev ponudim tudi sam in nekako poplačam trud svojih predhodnikov, za kar sem jim neskončno hvaležen.
Komentarji
Objavite komentar