GOSTUJOČE PERO: ŽAN KAFOL: Doživetja cerkniškega podzemlja in nadzemlja

Raziskovanje podzemlja in nadzemlja je skozi fotografski objektiv izpopolnjujoča prostočasna dejavnost. Umik pred zemeljskimi problemi iz površja pa je v zadnjih dveh letih tudi dober izgovor. Pokrajinska raznovrstnost tega območja ponuja preizkušanje različnih tehnik fotografiranja unikatnih prizorov.

 

Od ponora do izvira. Obisk  jame Velike Karlovice, v katero najverjetneje odteče večina Cerkniškega jezera.

 

Svet pod površjem

Cerkniško polje, s “sestrskimi” polji Loža in Planine, je fenomen kraških pojavov, saj voda na krasu običajno ne zastaja. Presihanje je začel preučevati že Valvasor, ki si je zamislil sistem podzemnih jezer. Kot dobra znanstvena fantastika je njegova razlaga začinjena z delčki resnice. Danes je podzemno pretakanje vode že kar raziskano, še vedno je pa odprtih veliko vprašanj. Z obiskom nekaterih turističnih jam lahko obiskovalec to vidi na lastne oči. Obisk Križne jame s čolnom je izkušnja, ki bi jo priporočil vsem. Na tem območju pa je še veliko drugih vodnih jam, ki niso tako turistične in smo jih z izkušenimi kolegi jamarji obiskali s čolnom ali preplavali.

 

Vodni viri iz Cerkniškega polja in Planine zaradi njihove enormne količine oskrbujejo velik del prebivalstva na jugozahodu Slovenije, zato je pomembno, da jih zaščitimo.

Obisk Zelških jam v Rakovem Škocjanu s čolnom - jamski in vodni sistem je povezan z jamami Karlovicami, in voda iz Cerkniškega jezera svojo pot iz Zelških jam nadaljuje naprej kot reka Rak.

 

Iz ptičje perspektive

Notranjski hribi so po mojem mnenju najboljše izhodišče za prelete z jadralnim padalom v Sloveniji. Brez slabe vesti ta teren favoriziram pred Posočjem, Julijci, Karavankami, ali vremensko bolj stabilno Vipavsko dolino. Čeprav letenje v Alpah ponuja zelo dramatične prizore in dolge prelete, se še nikjer v Sloveniji nisem počutil tako svobodnega - v smislu smeri letenja - kot tu nad notranjsko ravnino in sredogorjem. Na Notranjskem ti špure ne diktira vezni greben visokih Alp, pod tabo je večinoma samo ravnina in zdi se, da imaš ves svet na dosegu.

Omejuje nas le zračni prostor, ki je pogosto še dodatno zaostren zaradi vojaških aktivnosti.

 

Letenje ob morju megle nad Cerkniškim poljem. V daljavi se vidi Javornike in Nanos. Plast megle je bila mestoma pretrgana in se je videlo površje.

Veliko je različnih dejavnikov, ki omogočajo, da je notranjski poligon tako ugoden za jadranje na termiki. Lahko si jih samo empirično razlagam.

Med oblaki, v nebesih. Nad Slivnico.

Slovenija je prava mešanica različnih podnebij. Umeščena je na robu Alp, hkrati pa je na južni strani, od dvatisočakov morje oddaljeno zgolj kakšnih petdeset kilometrov. Na severovzhodu, sto kilometrov od nas pa je že Panonska nižina. Notranjsko šaljivo poimenujem kot naš lokalni Bermudski trikotnik gorskega, mediteranskega in celinskega podnebja, saj je pri nas pogosto vreme na trideset kilometrov - približno dobro uro letenja - popolnoma drugačno. Podnebni pasovi v Sloveniji so seveda drugače definirani, a mešanica teh treh vplivov je na Notranjskem zelo izrazita. V zraku se to občuti v obliki konvergenčnih linij, višinskega profila splošnih vetrov ter razvoja vremena tekom dneva. 

 

Ploha v Cerknici. Fotografirano nad Ravbarkomando.

Ploha v Čabarju. Fotografirano nad Babnim poljem.

Slivnica, kraljica Notranjskih vrhov, je radodarna s termiko. Omogoča jadranje tudi v manj idealnih pogojih. Vzletišče je na travniku orientirano za južne in zahodne smeri vetrov, a je vzletanje možno tudi ob šibki burji, ki je za Slivnico sicer neugodna. Cerkniško polje, tudi ko je polno vode, služi kot velik zalogovnik toplega zraka, ki se začne močno vzpenjati ravno ob slivniškem vzletišču. Letalna - termična sezona skorajda ne preneha, pozimi je samo manj ugodnih dni. Pa tudi takrat se je včasih možno povzpeti do oblakov.

Ko se sedež začne spreminjati v iglu. Februarja med oblaki nad Cerkniškim poljem.

 

Če je burje malenkost preveč za Slivnico, je nasproti, v Javornikih, še razgledišče Čela, iz katerega je tudi možno vzletati.

Tandemski polet iz Čela nad jezero.

 

 

S pticami si resnično delimo nebo. Tudi razumemo se, in pomagamo drug drugemu. Kroženje v termičnem stebru s kanjo je nad Slivnico nekaj vsakdanjega. Če jo vidiš, se ji pridružiš. Ujeda bo naredila enako, saj tudi ona izkorišča moč sonca in vetra, da prihrani energijo. “Žleht” postane samo v aprilskem času v okolici gnezdišč. Takrat je boljše, da ne letimo preblizu dreves. Že dvakrat so me nad Peščenkom napadle in mi potrgale padalo.

 

Spet na realnih tleh

Cerkniško polje je zanimivo in svojevrstno v vseh letnih časih, tu je ogromno možnosti za aktivnosti v naravi. Vedno več ljudi se tega zaveda, kar je postalo še bolj občutno v času karantene. Število obiskovalcev se je po mojem videnju v zadnjih dveh letih zelo povečalo, pa ne samo zaradi korone, ampak tudi zaradi Notranjskega parka, ki intenzivno deluje na razvoju turizma. 

Ob vikendih se pozna natrpanost z avtomobili na izhodiščnih parkiriščih. Problematično je tudi prometno ozko grlo Rakovškega železniškega mostu. Vprašanje je, kako ta porast turizma vpliva na varstvo narave, in kakšen vpliv ima to na domačine.

 

Razsvetljenje v Rakovem Škocjanu.

Poleg turizma pa je potrebno raziskati, kolikšen učinek imajo vojaške aktivnosti in infrastruktura na ohranjanje neokrnjene narave in pitne vode. Postaviti osrednje vadišče na prepustna kraška tla je tvegano. Enako velja za smetišče v Stari vasi. Podzemni sistem rek pod Javorniki povezuje Postojno in Cerknico in ta območja so zelo občutljiva, če pride do onesnaženja. Voda iz Cerkniškega jezera sicer že sedaj ni čista (oz. pitna) zaradi paše in vpliva človeka, vendar se prečisti na filtracijski črpalki, predno pride v vodovodni sistem (Mayaud, 2021). So pa že desetletja nazaj raziskave pokazale previsoko vsebnost kovin v vodi od posledic vojaških aktivnosti na Počku (Kogovšek, et al., 1999).

 

Suhi požiralniki Rešeto in Dolenje Jezero v ozadju.

Vodni viri iz Cerkniškega polja in Planine zaradi njihove enormne količine oskrbujejo velik del prebivalstva na jugozahodu Slovenije, zato je pomembno, da jih zaščitimo.

 

 Žan Kafol je Pstwjnčan,   

 simpatizer Cerkniške občine, po 

 poklicu magister računalništva 

 in informatike, v prostem času 

 preko ljubezni do fotografije in 

 narave povezuje različne hobije 

 v skupne zgodbe. Sledite jim na 

 foto blogu  

 https://blog.kafol.net/   

 in na Instagramu @jeancaffou.