GOSTUJOČE PERO: MILENA OBLAK ERZNOŽNIK: V plitvini Cerkniškega jezera najdem globino miru

Odraščala sem v kraju, kjer na dan privre reka sedmerih imen. Kot otrok sem rada opazovala vrenje vode izpod visokih sivih skal. In če je reka Ljubljanica od tu v deročem toku krenila proti Ljubljanskemu barju, je moja otroška domišljija vstopila skozi Malo in Veliko okence in potovala po kraškem podzemlju proti podzemnim tokovom ter se ustavila na takrat meni izjemno mističnem Cerkniškem polju. 

Milina zimskega dne. Foto: Milena Oblak Erznožnik

 

Kmalu se je domišljiji pridružila še radovednost. Poslušanje pripovedi o bruhalnikih, o skrivnostnih estavelah na jezerskem dnu ter grozečih požiralnikih in raztresenih ponorih je burilo otroško domišljijo in bilo vir mnogih dramatičnih risbic ter sklepa: nikdar nočem plavati v Cerkniškem jezeru. In nisem. 

A vabljivost skrivnostnega jezera je ostala kot seme v mojem srcu. Pred leti sem se navdušila nad plavanjem v mrzlih vodah. V družbi praktikantov Wim Hofove metode z Gorenjske in iz Dalmacije smo se odzvali povabilu Stanislava Šajna, motivatorja zdravega načina življenja in mentorja ledenih kopanj na Cerkniškem. Bilo je 2. januarja. Zima je kazala ostre zobe. Vajena potopov v izviru Kamniške Bistrice, z zasneženimi vršaci obdanem Planšarskem jezeru in Jasni, sem si mislila, da bo Cerkniško jezero s svojo plitkostjo le bežna izkušnja.

Zbrali smo se na robu jezerskega otoka Goričica. Moja “vzvišenost” nad plitvim jezerom je minila takoj, ko sem videla, da bo za utreti pot v vodo potrebno razbijati led. Po pripravi, kot so tehnike zavestnega dihanja in umirjanje misli, smo se podali v objem ledene vode. V surovosti zimskega dne se je prebudila milina. Zasnežena piramida Slivnice se je odslikavala na gladini.  Bilo je, kot bi plavala v ledenem kraljestvu. Cerkniško jezero me je očaralo.

Bilo je, kot bi zaplavala v ledeno kraljestvo. Foto: Milena Oblak Erznožnik

Povezala sem se s skupino Notranjski PingWINi. Poleg zavesti o dobrobiti plavanja v mrzlih vodah nas povezuje tudi spoštovanje in občudovanje naravnih vrednot Cerkniškega jezera. Mnogokrat se družimo v tisti prijetno zgovorni tišini, saj so šum vetra, šelestenje trsja, valovanje gladine, ščebetanje ptic, glas divjadi, ki odmeva iz Javornikov, ali pa pomladno regljanje žab, bolj zgovorni, kot bi bile naše besede.

Zgovorna tišina. foto: Milena Oblak Erznožnik

Mnogokrat se družimo v prijetno zgovorni tišini. Foto: Milena Oblak Erznožnik

 

Silvestrski potop v družbi Ntranjskih PingWINov,  December 2021. Foto Milena Oblak Erznožnik

In ker se očitno zarečenega kruha res največ poje, sem 26. januarja 2022 dokončno premagala tisti otroški strah pred skrivnostno grozečim jezerskim dnom. Medtem ko so po zaledenelem jezeru drsalci uživali v prijetni nedelji in so člani akrobatske skupine Dunking Devils postavili rusko skakalnico za njihove vrtoglave skoke, prijatelji Notranjski PingWINi pa zaplavali v ledeni vodi, smo Jana Soban, Stanislav Šajn in jaz krepko premaknili meje cone udobja. Prisotnost prijateljev, zavest, da za našo varnost skrbi Igor Gorup ter redno prakticiranje dihalnih tehnik, so nam omogočili, da smo odplavali 10-metrsko razdaljo pod zaledenelo gladino.  

Pod ledom ni prostora za umik. Foto: Erika Felicijan

Zdela se je cela večnost, ko sem pred potopom sedela v izrezani luknji ledu, umirjala um, sprejemala strah pred neznanim, občutila spoštovanje do naravnih zakonitosti. Čeprav je bilo nebo kristalno modro in se je ledena površina bleščala v zimskem soncu, sem pričakovala, da se podajam v črno globino. Ko sem vzpostavila enost misli, čustev in občutkov ter dosegla notranji mir, nisem več slišala vrveža okoli sebe. Vdih in potop. Zaplavala sem. Pod ledom ni bilo prostora za strah in dvome. Kot, da sem izginila in hkrati bila popolnoma v zavedanju tukaj in zdaj. Zaplavala sem v čudoviti svet, kjer so se v vodnih mehurčkih prelivale barve rumeno zelenih jezerskih rastlin, modrine neba in mavričnih odsevov ledu. Morda se zdi, da so mraz, veter, led in mrzla voda nekaj grobega, ostega, nevarnega, a vsa ta lepota zimskega jezera me je podprla, da sem zmogla občutiti trenutke pod ledom brez strahu in predsodkov. Spoznala sem, koliko vztrajnosti prinaša veter, koliko jasnosti je v mrazu, koliko ognja je v ledu, koliko moči, nežnosti in skrivnosti je v jezeru, koliko informacij je v drobnem kristalu zamrznjene vode. Sprejela sem sebe in Cerkniško jezero me je sprejelo. Od takrat naprej sem reden gost tega mističnega jezera, gost, ki v plitvi vodi išče globino notranjega miru.

V Cerkniškem jezeru najdem globino miru. Foto: Milena Oblak Erznožnik

Mir na jezeru, mir v duši. Foto: Milena Oblak Erznožnik

Velikokrat si podarim čas za čudovit razgled na vedno drugačno jezero, ki nahrani dušo, za sprehode po tematskih poteh, kjer se vedno lahko kaj novega naučim, ter najdem navdih za oblikovanje knjig in likovno ustvarjanje. 

V jezeru najdem navdih za oblikovanje. Foto: Milena Oblak Erznožnik

 

Ja, lahko rečem, da se na Cerkniškem jezeru dogajajo čudeži. Zgodijo se tiho in nepričakovano, sežejo globoko in v nas živijo tudi, ko jih več ni.

 

Vrhničanka Milena Oblak Erznožnik, profesorica likovne umetnosti, grafična oblikovalka, mentorica  ustvarjalnih delavnic, učiteljica joge in terapevtka je zaljubljena v Cerkniško jezero. Ne le zaradi njenih pogumnih in (v očeh marsikoga) tveganih potopov v ledeno vodo, tudi zato, ker tu najde navdih za ustvarjalno delo, mir in globok stik s seboj.