HIŠNO PERO: RUDI KRAŠEVEC: Z MAJHNIMI KORAKI DO VELIKIH SKOKOV
Zunaj je zima, življenje se počasi umirja. Večina rastlin in živali zaključuje svoje priprave na najhladnejši čas v letu. Nadele so si zimski kožuh, se zakopale v zemljo ali si nabrale zaloge hrane v obilnem jesenskem obrodu ter ulovile zadnje tople sončne dni. Nasprotno pa se ribe pripravljajo na drst.
Vsi po malem že razmišljamo, kakšno bo prihodnje leto. Bo zima huda in dolga? Bosta poletje in pomlad tako suha kot letos? Koliko bo vročinskih valov?
 |
| Okrogla samica s precej manjšim samcem na hrbtu. Foto: Rudi Kraševec |
Med prvimi nas bodo na pomlad
pozdravile žabe in druge dvoživke, ki bodo pričele svojo selitev iz gozdnih
predelov nazaj na svoja mrestišča. Ta se prične ob vlažnih nočeh, običajno v
marcu, ko temperatura ponoči ne pade pod 5°C. Takrat jih bomo zagotovo vsi
zopet zagledali, saj nam bodo prečkale ceste na poti do naših vsakdanjih
opravil. Pa vendar: kako dolgo še?
Zagotovo tisti, ki pomnite že več pomladi, veste povedati zgodbe, kako je bila cesta od Grahovega do Cerknice gosto prekrita z žabjimi trupelci. Tega v zadnjih letih ni več. Pa ne zato, ker so se žabe naučile pravilno prečkati cesto, temveč zato, ker žab preprosto ni več toliko. In dejstvo je, da bo stanje le še slabše, če ne bomo ukrepali.
Glede na podatke Direkcije RS za infrastrukturo (DRSI) se je količina prometa na cesti Cerknica – Grahovo med letoma 2015 in 2019 povečala za 10 %. In še narašča, tudi na drugih cestah. S tem pa prepreka do mrestišč, ki jo predstavlja cesta, postaja vse bolj neprehodna in vodi populacije selečih dvoživk v propad. Celo v tako dobro ohranjenih ekosistemih kot je Cerkniško jezero.
 |
| Foto: Rudi Kraševec |
Res je, da dvoživke obstajajo že milijone let, in sicer približno 368 milijonov let, in v tem času so preživele marsikatere katastrofe. Vendar nikoli niso bile soočene z izzivom prometa in cestnih preprek, ki so se bolj pogosto pričele pojavljati po letu 1950 in se s hitrim razvojem civilizacije le povečujejo. To je le trenutek v času, v katerem se še niso uspele prilagoditi na nove razmere. Narava ni le lepa, je tudi kruta, tako jim preostane le, da spremenijo svoje življenjske navade selitve, ali pa umrejo.
Toda ceste niso edini problem s katerim se srečujejo. Problem so tudi vse hujše suše zaradi podnebnih sprememb in dreniranje stoječih vodnih teles za pridobivanje gradbenih in kmetijskih površin. Takšne spremembe povzročajo, da dvoživke nimajo možnosti ustvarjanja novega zaroda. Ogrožajo pa jih tudi pandemične glivične okužbe, ki so posledica mednarodne trgovine z domačimi živalmi.
Informacijski center za varstvo dvoživk Slovenije - https://www.ckff.si/icvds/akcije-prenasanja-dvozivk
»Podobno kot drugod po Evropi, tudi v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih število akcij prenašanja dvoživk vedno bolj narašča. Akcij prenašanja dvoživk ne bi bilo brez številnih prostovoljcev, društev, zavodov in drugih organizacij, ki prevzemajo pobudo za izvajanje v lokalnem okolju.«
Foto: Marjetica Desetnica
Prepričan sem, da dvoživke, kljub morda nekaterim lokalnim izumrtjem, ne bodo v celoti izumrle na svetu, v neki daljni prihodnosti več tisoče let. Celo še več, verjetno bodo preživele obdobje Antropocena in človeka. Toda ali smo mi pripravljeni na njihovo izginotje?
 |
| Foto: Rudi Kraševec |
Dvoživke so eden izmed osnovnih gradnikov ekosistemov, kot smo jih navajeni. Hranijo se z neštetim številom vodnih ličink komarjev in drugih žuželk. Hkrati so plen za lisice, čaplje, štorklje, kače in mnoge druge. Kaj se zgodi, če izginejo? Bo več mrčesa? Bodo morale čaplje loviti več rib? Nihče ne ve zagotovo, vendar se naravno ravnovesje podre in se prične vzpostavljati nazaj v drugačni, nam neznani strukturi. V takšni, ki lahko obstane v novih razmerah suš in vročinskih valov.
Herpetološko društvo, si že od leta 1996 si prizadeva za izboljšanje poznavanja in varstva plazilcev in dvoživk v Sloveniji. (https://herpetolosko-drustvo.si/ - spletna stran trenutno v prenovi)
Foto: Rudi Kraševec
Zato moramo nemudoma pričeti z ukrepi, ki bodo ohranili mokrišča in populacije dvoživk. Pomembno je ohranjanje, ali celo ustvarjanje novih stoječih vodnih teles – brez zlatih ribic! (te namreč pridno zobajo paglavce). Zelo pomembna pa je tudi nadgradnja cestne infrastrukture s prehodi za dvoživke na ključnih mestih.
 |
Foto: Rudi Kraševec |
Z majhnimi koraki lahko skupaj kratkoročno pripomoremo k ohranjanju populacije:
- Pridruži se nam na spomladanski akciji prenašanja dvoživk. Letos nas je bilo skupaj že 37 in smo rešili več kot 3.500 žabic.
- Zmanjšaj hitrost vožnje. V času selitve, med 19:00 in 22:00. Žab ne ubije le kolo, temveč tudi turbulenca zraka pod vozilom pri vožnji nad 50 km/h. (Če zmanjšamo hitrost vožnje med Cerknico in Grahovim na 50 km/h, se naš čas poti podaljša za manj kot 2 min).
- Ne zasuvaj luž in mlak.
- Opozori in ozavesti svoje bližnje.
Problem ogroženosti dvoživk se pojavlja po celem svetu in ne le v Notranjskem parku. S tem se ukvarjajo številne prostovoljske pobude in projekti. Zato preverite, morda je ena prav v vašem kraju.
Komentarji
Objavite komentar