GOSTUJOČE PERO: KATARINA MULEC

MOJ VODONOS VČERAJ IN JUTRI

Vodonos je moj dom. Ta mali zaliv mogočnega Cerkniškega jezera je, in vedno bo, moj dom. Odraščati na obali jezera je še bolj zabavno, kot si lahko predstavljaš. Različni letni časi so prinesli na naše dvorišče igrišče, ki smo ga takrat potrebovali – pozimi smo drsali, poleti plavali, veslali in gradili splave, ko je jezero presahnilo, smo prevozili vsako jamo s kolesi. Glede tega imam res srečo, saj je ni boljše lokacije za jutranjo kavo kot v Vodonosu, ko opazuješ meglice, ki se dvigajo nad vodo, in poslušaš ptice, še preden se dan naredi.

Moji predniki niso imeli luksuza sipanja vroče kave na terasi nad jezerom, saj je jezero za njih predstavljalo vir preživetja. Uporabljali so ga za transport, prav v Vodonos so pripeljali hlode iz Javornikov. Sem so ženske hodile prat perilo, tu so zajemali vodo. V času mojega zgodnjega otroštva je bil zaliv pogosto poln surfarjev iz cele Slovenije, nikoli ne bom pozabila klicev v soboto zjutraj. »Dober dan, mene pa zanima, a pri vas kaj piha? Bi surfat prišli, pa da vemo kakšna je situacija...«. Tudi mojim starim staršem je bilo jezero vir preživetja, saj so leta 1976 tam odprli gostilno. Starejše generacije so polne zgodb o postrveh, bikovih jajcih, jaz pa se bolje spomnim sadnih kup. Nato se je vse to ustavilo, gostilniški šank pa je sameval in opominjal na čase, ko je tam slonelo nešteto lokalnih komolcev ob kozarcu špricarja.

Časi se spreminjajo, in menim, da bo moja generacija tista, ki bo spet gledala na jezero kot na vir dohodka. Najbrž ne bomo potrebovali ribariti preživetje, ampak bomo nudili vodene ribiške in druge izlete po in ob jezeru. Upam, da bomo obudili pozabljeno kulinariko in nazaj pripeljali na zraku sušene in dimljene ribe. Prav je, da tudi mi bolje spoznamo vse zanimive vrste flore in favne, ki raste na našem dvorišču, ter da se počutimo bolj zaščitniško do našega jezera. Ob vsem tem razvoju pa ne smemo pozabiti na majhne skupnosti ljudi, katere že generacije živijo ob jezeru. Življenje ob in na vodi je del naše identitete – ob sečnji v Javornikih, ob nedeljskih sprehodih po nasipu, ob veslanju in drugih športih dejavnostih – prav je, da ohranimo svojo svobodo in povezavo s tem čudovitim okoljem. Zavedati se moramo pomembnosti tega kraja za širšo skupnost, saj to ni le naše jezero, to je eden slovenskih draguljev in kot takega ga moramo zaščititi za prihodnje generacije.

Želim si, da bi lahko čez 50 let otroci uživali jezero na tak prvinski in divji način, kot sem ga izkusila jaz. Da bodo lahko pozimi igrali hokej in se poleti lovili po luknjah. Da bodo lahko, če bodo želeli, uporabili to čudovito naravo za kreativni in trajnostni turizem in ga s ponosom kazali obiskovalcem iz vseh dežel sveta. Da bo to lahko postalo resničnost, pa je naša odgovornost, da popravimo nevedne napake prejšnjih generacij ter tudi sami z jezerom ravnamo odgovorno in z mislijo na prihodnost.