GOSTUJOČE PERO: KATARINA MULEC
MOJ
VODONOS VČERAJ IN JUTRI
Vodonos je moj dom. Ta mali zaliv
mogočnega Cerkniškega jezera je, in vedno bo, moj dom. Odraščati na obali
jezera je še bolj zabavno, kot si lahko predstavljaš. Različni letni časi so
prinesli na naše dvorišče igrišče, ki smo ga takrat potrebovali – pozimi smo
drsali, poleti plavali, veslali in gradili splave, ko je jezero presahnilo, smo
prevozili vsako jamo s kolesi. Glede tega imam res srečo, saj je ni boljše
lokacije za jutranjo kavo kot v Vodonosu, ko opazuješ meglice, ki se dvigajo
nad vodo, in poslušaš ptice, še preden se dan naredi.
Moji predniki niso imeli luksuza
sipanja vroče kave na terasi nad jezerom, saj je jezero za njih predstavljalo
vir preživetja. Uporabljali so ga za transport, prav v Vodonos so pripeljali
hlode iz Javornikov. Sem so ženske hodile prat perilo, tu so zajemali vodo. V
času mojega zgodnjega otroštva je bil zaliv pogosto poln surfarjev iz cele
Slovenije, nikoli ne bom pozabila klicev v soboto zjutraj. »Dober dan, mene pa
zanima, a pri vas kaj piha? Bi surfat prišli, pa da vemo kakšna je
situacija...«. Tudi mojim starim staršem je bilo jezero vir preživetja, saj so
leta 1976 tam odprli gostilno. Starejše generacije so polne zgodb o postrveh,
bikovih jajcih, jaz pa se bolje spomnim sadnih kup. Nato se je vse to ustavilo,
gostilniški šank pa je sameval in opominjal na čase, ko je tam slonelo nešteto
lokalnih komolcev ob kozarcu špricarja.
Časi se spreminjajo, in menim, da
bo moja generacija tista, ki bo spet gledala na jezero kot na vir dohodka.
Najbrž ne bomo potrebovali ribariti preživetje, ampak bomo nudili vodene
ribiške in druge izlete po in ob jezeru. Upam, da bomo obudili pozabljeno
kulinariko in nazaj pripeljali na zraku sušene in dimljene ribe. Prav je, da
tudi mi bolje spoznamo vse zanimive vrste flore in favne, ki raste na našem
dvorišču, ter da se počutimo bolj zaščitniško do našega jezera. Ob vsem tem
razvoju pa ne smemo pozabiti na majhne skupnosti ljudi, katere že generacije
živijo ob jezeru. Življenje ob in na vodi je del naše identitete – ob sečnji v
Javornikih, ob nedeljskih sprehodih po nasipu, ob veslanju in drugih športih
dejavnostih – prav je, da ohranimo svojo svobodo in povezavo s tem čudovitim
okoljem. Zavedati se moramo pomembnosti tega kraja za širšo skupnost, saj to ni
le naše jezero, to je eden slovenskih draguljev in kot takega ga moramo
zaščititi za prihodnje generacije.
Želim si, da bi lahko čez 50 let
otroci uživali jezero na tak prvinski in divji način, kot sem ga izkusila jaz.
Da bodo lahko pozimi igrali hokej in se poleti lovili po luknjah. Da bodo
lahko, če bodo želeli, uporabili to čudovito naravo za kreativni in trajnostni
turizem in ga s ponosom kazali obiskovalcem iz vseh dežel sveta. Da bo to lahko
postalo resničnost, pa je naša odgovornost, da popravimo nevedne napake
prejšnjih generacij ter tudi sami z jezerom ravnamo odgovorno in z mislijo na
prihodnost.
Komentarji
Objavite komentar