GOSTUJOČE PERO: GREGA ŽORŽ IN JOŠT HOBIČ

»Nekdanje naselbine prepoznamo predvsem po kamnitih nasipih«

Proti koncu bronaste dobe, okoli 1200 pred našim štetjem so ljudje na današnjem ozemlju Slovenije pričeli graditi utrjene naselbine – gradišča. Kot že ime obdobja pove, so v tem času ljudje že uporabljali kovino bron, preživljali pa so se z živinorejo, predvsem pašništvom in v ravninskih delih s poljedelstvom. Zakaj so začeli graditi gradišča, ne vemo natanko. Verjetno gre za splet razmer, kot je rast števila ljudi, začetki večje razslojenosti v družbi in hierarhije, potreba po večjem nadzoru in ureditvi pokrajine in še kaj bi se našlo.

Večino gradišč so si postavljali na težje dostopnih krajih, na vrhovih, strmih pobočjih in na manjših vzpetinah, za vse pa je značilno, da so bila obdana z večjim kamnitim zidom oziroma tudi z zemljenimi in kamnitimi nasipi - okopi. Moramo pa vedeti, da vsa niso bila namenjena naselbinam oziroma bivanju ljudi. Nekatera gradišča so bila velike obore za živino, zelo majhna gradišča pa samo nadzorne točke za pregled nad ozemljem. Danes te nekdanje naselbine prepoznamo predvsem po kamnitih nasipih, ki so ostanki zidov in okopov. Skupna značilnost vseh gradišč je okrogel oziroma ovalni tloris, ki pa se je seveda kar najbolje prilagajal terenu. Pravilnih oblik ta naselja niso poznala.

O tem, kdaj je bilo kakšno gradišče zgrajeno in kdaj opuščeno za večino gradišč na območju Notranjskega regijskega parka ne vemo, saj na teh lokacijah ni bilo nobenih arheoloških izkopavanj. Zelo verjetno niso vsa gradišča živela istočasno in niso bila zgrajena zgolj v pozni bronasti dobi, temveč tudi v železni dobi, pred prihodom Rimljanov na naše ozemlje. Za veliko gradišč v Sloveniji velja prekinjena poselitev, kar pomeni, da so bila vmes tudi daljše obdobje opuščena in spet naseljena. 

S prihodom Rimljanov v 1. stoletju pred našim štetjem se je na območju današnje zahodne Slovenije začel zaton gradišč; njihovi prebivalci so večino svojih prebivališč takrat zapustili, poseljena so ostala le tista, relativno blizu ravninskega sveta in nastajajočega rimskega cestnega omrežja. Z upadom ravninskega podeželskega življenja v času pozne antike (4. – 6. stoletje našega štetja) so nekatera gradišča spet zaživela prav zaradi svoje dvignjene lege na bolj odmaknjenih območjih ter seveda zaradi nasipov ali zidov, ki so prebivalstvu v nemirnih časih zagotavljali več varnosti. Dva najbolj znana primera sta Ajdovščina nad Rodikom in Tononcev grad nad Kobaridom. Ali so bila v tistem času znova poseljena tudi gradišča v Notranjskem parku, bi izvedeli zgolj z arheološkimi raziskavami, ki pa, kot je bilo omenjeno, še niso bile izvedene. 

Odličen pripomoček za preučevanje gradišč so podatki laserskega zajema Slovenije (Lidar), saj imamo tam javno dostopne podatke za celotno območje države. Po zaslugi Ministrstva za kulturo je prikaz površja Slovenije na podlagi podatkov laserskega skeniranja na spletu dostopen vsem: https://gisportal.gov.si/evrd. 

Analiza teh podatkov in izdelava kartografskih prikazov jasno pokaže, da imajo nekatera gradišča na območju Cerkniškega jezera še danes vidne ostaline kamnitih hiš in ulične zasnove naselbine, vsa pa so poraščena z gozdom in nizko vegetacijo. To pomeni, da si gradišče lahko veliko lažje predstavljamo preko kartografskih prikazov kot pa v naravi. Bi pa bila ureditev kakšnega dobro ohranjenega gradišča za interpretacijski obisk izjemnega pomena.

Predstavila bova zgolj nekatera gradišča, ki so vpisana v register kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo. Vsa gradišča so arheološka najdišča – poseganje v njih ter odnašanje najdb je po zakonu o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) kaznivo dejanje.

Gradišče Cvinger pri Dolenji vasi

Gradišče se nahaja na zahodnem robu Cerkniškega jezera, ob cesti Stržen – Dolenja vas. Skoraj v celoti ga obdajajo ohranjene ruševine obzidja, edino ob sami cesti so bili, najverjetneje zaradi gradnje, uničeni vsi ostanki.  V notranjosti se rahlo nakazujejo posamezne naselbinske terase, ki so zaradi pobočij skupna lastnost skoraj vseh gradišč pri nas. 

Gradišče nad Cerknico

Nad Cerknico nas na zahodnem delu grebena Slivnice na nekdanje naselje še danes opozarja ledinsko ime – Gradišče (858m). Ima zelo dobro ohranjen dvojni nasip okoli celotnega oboda. V notranjosti so v obeh delih dobro vidne naselbinske terase. Nasip so izkoristile tudi vojske v 20. stoletju, saj so še danes vidni posamezni strelski jarki. 

Skupina gradišč nad vasjo Grahovo

Vzhodno nad vasjo Grahovo se nahaja skupina treh gradišč in sicer na hribih Špiček, Zajčji vrh in Žerovnišček. Na pobočju hriba Špiček se nahaja veliko gradišče, ki je z obzidjem obdano samo z dveh strani, saj ga na zahodu omejuje prepadna stena. V notranjosti so dobro vidne naselbinske terase. Gradišče na Zajčjem vrhu je manjše gradišče, ki obsega samo vrh hriba. 

Gradišče Žerovnišček tudi obsega vrh hriba, kar pa je posebnega pri temu gradišču pa je, da ima zelo dobro ohranjene ostanke ruševin poznoantičnih hiš ter dvojno obzidje.

Gradišče sv. Kancijan

V Rakovem Škocjanu na lokaciji ruševin cerkve sv. Kancijana se nahaja prazgodovinsko gradišče. Tukaj so pri gradnji obzidja gradišča izkoristili prepadne stene udornice na južni strani. Obzidje je danes vidno samo kot manjši kamniti nasip. V notranjosti ni zaradi kasnejših aktivnosti vidnih nobenih ostankov, ki jih lahko povežemo z prazgodovinskim obdobjem.

Grega Žorž je geograf in zgodovinar, na Ministrstvu za kulturo dela na projektu prikaza površja Slovenije na podlagi podatkov laserskega skeniranja, živi v občini Cerknica.

Jošt Hobič je arheolog, ogromno časa je preživel na arheoloških izkopavanjih doma in tujini. Ukvarja se predvsem s podatki laserskega snemanja površja in njihovo uporabo v arheologiji. Trenutno je zaposlen na Ministrstvu za kulturo v sklopu projekta eDediščina.