PERO NAŠEGA BIOLOGA: JOŠT STERGARŠEK

»Človeka spomni na pomokreno posteljo ali kaj podobno neprijetnega, ampak gre za največje naravne čistilne naprave na Zemlji«

Zelo verjetno je, da boste te dni večkrat slišali besedo "mokrišče", 2. februar je namreč svetovni dan mokrišč. Na prvi pogled ta slovenska beseda res ni posrečena, saj človeka spomni na pomokreno posteljo ali kaj podobno neprijetnega. Že dolgo uporabljan in veliko bolj znan izraz močvirje bi bil morda primernejši, pa ima pri osebkih človeške vrste še posebej negativen prizvok… tako je ostalo pri mokrišču in mokrišče naj bo.

Torej, kaj mokrišče sploh je? S têrminom mokrišče danes označujemo vse ekosisteme, katerih ključna lastnost je povezava med vodo in kopnim. Pravzaprav med vodnim in kopenskim ekosistemom, saj voda sama po sebi, kot snov, še zdaleč ni ekosistem, prav tako tudi tla brez organizmov niso ekosistem.

Vlažna tla Cerkniškega polja so dom pisani družbi barvitih rastlin, kot je robati luk na sliki, in manj uglednim, a nič manj občutljivim rastlinam, katerih preživetje v največji meri ogroža človek z izsuševanjem.

Ključni del vsakega ekosistema je torej njegov živi del – organizmi. Te glede na njihove lastnosti, na primer zgradbo njihovih celic in teles razvrščamo v štiri osnovne sistematske skupine – kraljestva, in sicer: bakterije, glive, rastline in živali. Malo smo zašli s poti, a ni kompleksnejše vede od biologije – vede o življenju, kar zlahka in kadar koli uporabimo kot izgovor… in že smo nazaj pri mokriščih, skupaj z vsemi živimi bitji, od tistih, ki jih sploh ne vidimo, do tistih, ki nas delajo živčne v poletnih večerih, dvigujejo adrenalin, ko jih imamo zapete na trnku, ali narišejo nasmeh na ustnice, če nas zanimajo ogrožene rastline. Vsaka od vrst pa je enako pomembna in nepogrešljiva in prispeva svoj del k življenju mokrišča in vseh ostalih ekosistemov, ki tvorijo planet Zemlja – planet življenja.

Sviščev mravljiščar je eden od bolj ogroženih metuljev pri nas in poosebljenje povezanosti živih bitij v ekosistemu. Gosenice te vrste se hranijo s cvetnimi popki zavarovanega močvirskega svišča, kmalu pa jih zaradi značilnega vonja in sladkega izločka za svoje vzamejo mravlje in v mravljišču zanje skrbijo kot za lasten rod. 

Mimogrede, je kdo slišal še za kak drug planet z življenjem? Jaz še ne, sem pa slišal, da je v delu vesolja, do koder seže pogled človeka z uporabo najmodernejše vesoljske tehnologije 1000000000000000000000 planetov (21 ničel za enko)… res, da so nekateri od njih nekoličkaj daleč, da bi mogli z gotovostjo trditi, da na njih ni življenja, ampak 10²¹ je $%&#!* nepredstavljivo ogromna cifra… morda nam je lahko tu v pomoč obseg Zemlje izražen v milimetrih, d = 40075000000 mm ('le' 10 cifer za štirico).

In kaj naj bi ta moj matematični vložek pomenil? Je eden od dokazov, da je življenje, kot ga poznamo na Zemlji, praktično neponovljivo in zasluži vso našo pozornost, spoštovanje in ljubezen. Po eni od ekoloških hipotez, hipotezi Gaia, so namreč prav organizmi tisti, ki vzdržujejo razmere, primerne za življenje na Zemlji, kot ga poznamo danes!

Slovenska mokrišča, kakršno je Cerkniško jezero, so trajnostni vir preživetja.

Pa nazaj k mokriščem. Mokrišča so zibke biotske pestrosti in v prvi vrsti zagotavljajo oskrbo z vodo, od katere so odvisna življenja rastlin in živali, tudi človeka. Mokrišča so torej ekosistemi, ki so ključni in usodno pomembni za preživetje živih bitij na Zemlji. Sodijo med najbolj produktivne ekosisteme na planetu. Kroženje snovi, značilno za vse ekosisteme, je v mokriščih zelo intenzivno, kar pomeni, da je tu naravno čiščenje vode zelo učinkovito … točno tako, mokrišča so največje naravne čistilne naprave na našem planetu!

Zgodba presihajočega Cerkniškega jezera se začne v mnogih kraških izvirih, iz katerih se jezero polni. Ko se snežna odeja stali in pomlad prinese še nekajdnevna deževja, ali po obilnem jesenskem deževju, voda privre na dan kot iz izvira Pod pečmi pri Gorenjem Jezeru.

Poleg pitne vode mokrišča nudijo ljudem še hrano, gradbeni material, blažijo ekstremne vremenske pojave in poplave, obnavljajo zaloge talne vode in podobne življenjsko pomembne reči.

Zaradi rastočega izpostavljanja stresu in ostalim pritiskom sodobne človeške družbe imajo mokrišča tudi vse bolj blagodejen vpliv na posameznikovo počutje in zdravje. Slednje pa lahko vsak z osnovnim znanjem matematike preračuna v zmanjšanje finančne obremenitve za delodajalca in državo, saj je zdrav človek učinkovitejši, ne izostaja z dela in ne troši davkoplačevalskega denarja za zdravila. Ne pozabimo, da smo država prebivalci in zato z ohranjeno naravo tudi varčujemo.

Ko voda odteče v podzemlje, nekateri prebivalci Cerkniškega jezera, kot mladice rib in ličinke mladoletnic na sliki, ostanejo na suhem. Smrt enih je življenje drugih. Vodni organizmi, ki jih je odtekajoča voda pustila za seboj, bodo postali hrana pticam, mastiti se bo prišla celo medvedja družina.

Pa vendar rek pravi, da voda še za v čevelj ni dobra, površina svetovnih mokrišč pa se še vedno manjša, ohranjenost naravnih procesov v njih pa krni. Prav izginjanje teh ekosistemov je bil glavni vzrok za osnovanje Ramsarske konvencije – konvencije o mokriščih mednarodnega pomena. Do danes jo je podpisalo 170 držav, ki so spoznale njihov pomen in želijo stopiti na pot 'trajnostne rabe' mokrišč. Trenutno je na seznam vpisanih 2337 mokrišč, pomembnih na planetarnem nivoju, ki pa skupaj pokrivajo borih 0,5 % površine Zemlje.

Presihajoče Cerkniško jezero je, skupaj s slikovito udorno dolinico Rakov Škocjan in podzemskim kraškim biserom Križno jamo, od leta 2006 vpisano med Mednarodno pomembna mokrišča kot daleč največje od treh Ramsarskih območij v Sloveniji.

Jasno, da presihajoče jezero tudi presahne, to se praviloma zgodi poleti in pozimi, ko so deževja prej izjema kot pravilo. Del voda s Cerkniškega polja odteče skozi ponorne jame v pobočjih hribov proti Rakovem Škocjanu, ostali del pa skozi požiralnike v jezerskem dnu neposredno proti Ljubljanskemu barju. 

V luči zavedanja neprecenljivega pomena mokrišč smo se v Notranjskem regijskem parku lotili obnove nekdanjih meandrov Stržena, z namenom presihajočemu Cerkniškemu jezeru vrniti košček tistega, kar smo mu v preteklosti odvzeli. Našo idejo je EU spoznala za napredno in dovolj strokovno utemeljeno, da jo je tudi finančno podprla.

Tako je Notranjski park ponosen nosilec še dveh velikih evropskih naravovarstvenih projektov (ta, mimogrede, ne bi bila mogoča, če območje ne bi bilo del omrežja Natura 2000), v okviru katerih bomo strugo največjega vodotoka Cerkinškega polja – Stržena z obnovo nekdanjih meandrov podaljšali za dobre 4 km. Daljša struga pomeni več vode, več vodnega in obrežnega rastlinja, več skrivališč za ribe, več površine za združbe ostalih vodnih živali in bolj učinkovito čiščenje vode. Če že voda ni za prav nič dobra, je pa ohranjena narava ali vsaj matematika :)

Jošt Stergaršek je nepogrešljiv del ekipe Notranjskega regijskega parka. Biolog po izobrazbi in srcu, ribič, raziskovalec narave, sanjač, dober poznavalec flore in favne Cerkniškega jezera, ljubiteljski fotograf, ki mu v objektiv pogoste uspe ujeti kaj, kar očesu ostane skrito.