JOŠT STERGARŠEK: O DVOŽIVKAH IN LJUDEH

"Morda prispodoba, da se z ljubečim poljubom žabec spremeni v čudovitega princa pomeni, da potrebujemo le malo več spoštovanja ter ljubezni do bitij, ki so bila tu pred nami in s katerimi si delimo planet"

Kaj sploh so dvoživke? To so prvi vretenčarji, ki so osvojili kopno! So tudi zelo zanimive živali. Sluzaste žabe, bradavičaste krastače in strupeni močeradi da so zanimivi?! So.

               Zelena žaba                               

Dvoživke imajo dvojno življenje. Dobesedno. Otroci dvoživk – ličinke - so tako različni od svojih staršev, da se morajo v odrasle živali še preobraziti. Preobrazba ni le sprememba videza in velikosti, ampak tudi anatomije. Ta sprememba večinoma poteka v vodi, kjer živijo ličinke, ki dihajo s škrgami. Po preobrazbi odrasla žival diha s pljuči in se po večini oddalji od vodnega telesa, v katerem se je iz jajčeca izlegla.

Žabji paglavci      

Pri nekaterih dvoživkah, na primer pri močeradih, se jajčeca razvijajo v telesu samice. Samica navadnega močerada izleže žive mladiče v tolmunček gozdnega potoka, kjer se ličinke dokončno preobrazijo v odrasle črne in rumene – svarilno obarvane živali. 

Navadni močerad

Planinski močerad

Samica planinskega močerada skoti že preobražene mladiče, ki dihajo s pljuči. Hrano za rast in razvoj teh ličink predstavljajo ostala jajčeca in ličinke v materinem telesu. Srhljivo? Morda za ljudi, ki tako radi vse označimo in opredelimo; za naravo pa to pomeni najbolj ugodno rešitev, kako naj žival z nestalno telesno temperaturo preživi v zanjo neugodnem okolju visoko nad morjem.

Dvoživke in ostale živali z nestalno telesno temperaturo se ogrejejo in ohladijo na temperaturo okolja, zato v delih Zemlje, kjer poznamo letne čase, v hladnem delu leta ne morejo biti aktivne. Enostavno je prehladno, da bi njihovo telo delovalo. Zimo zato preživijo v stanju mirovanja, zakopane v tla, skrite pod padlim drevesom, v zavetju kraške jame in še kje, spomladi pa 'oživijo' in se odpravijo razmnoževat.

Planinski pupek

Tako se navadne krastače in sekulje s Slivniških gozdov v vlažnih in dovolj toplih nočeh še pred začetkom koledarske pomladi začnejo seliti proti obali presihajočega Cerkniškega jezera.

Sekulja

Ker prihajajoča pomlad iz zimske otrplosti hkrati zbudi večino dvoživk, so te selitve na mrestenje množične. Dogajajo se prav te dni.

Hribski urh (spredaj samica, zadaj samec)

Slivniške krastače se selijo, žal pa jih ogromno ne pride do jezera, kjer bi spočele novo življenje. Prečkati morajo namreč eno najbolj črnih žabjih točk v Sloveniji – regionalno cesto med Grahovim in Cerknico, še posebej odsek med Martinjakom in Marofom. Notranjski park je pristojne državne organe (Direkcijo za ceste, ministrstvi za infrastrukturo in okolje) že nekajkrat pozval, naj poskrbijo za žabje prehode, a zaman. V kratkem jim bomo poslali še eno pobudo in jim predstavili naš predlog sistemske rešitve problema negativnega vpliva prometa na populacije dvoživk.

Pa se je vredno toliko ubadati z živalmi s predzgodovinskim načinom življenja in ustrojem telesa, ki jih ogrožajo tako vsakdanje reči kot so promet, izsuševanje mokrišč, onesnaževanje voda in pretirana uporaba pesticidov?! Za biologa je to retorično vprašanje. Odgovor je: jasno, da jih potrebujemo! Vsaka vrsta ima svojo vlogo v mozaiku ekosistema in biodiverziteta – raznolikost vsega živega od življenjskih prostorov do vrst in genov ni le beseda, ki jo mora vsebovati prijava na naravovarstveni projekt Evropske unije, ampak je ključna za vzdrževanje ravnovesij v naravi in s tem stabilnosti ekosistemov. 

Žabji mrest

Tako so odrasle dvoživke plenilci, ki uravnavajo številčnost žuželk, pajkovcev, polžev in ostalih nevretenčarjev. Z drugimi besedami zmanjšujejo število živali, ki jih ljudje označujemo za škodljivce. Na drugi strani pa so ličinke – paglavci krastač in žab hrana ribam, ptičem in še kakšnemu vodnemu plenilcu.

Zelena rega

Ker je v naravi vse povezano, se za konec vrnimo na začetek. Dvoživke so se razvile iz rib pred skoraj 400 milijoni let in brez njihovih prednikov tudi nas ne bi bilo. Morda prispodoba, da se z ljubečim poljubom žabec spremeni v čudovitega princa izhaja od tu in potrebujemo le malo več spoštovanja ter ljubezni do bitij, ki so bila tu pred nami in s katerimi si delimo ta planet. In bo prihodnost otrok dvoživk in naših otrok zato lepša.

Jošt Stergaršek je nepogrešljiv del ekipe Notranjskega regijskega parka. Biolog po izobrazbi in srcu, ribič, raziskovalec narave, sanjač, dober poznavalec flore in favne Cerkniškega jezera, ljubiteljski fotograf, ki mu v objektiv pogoste uspe ujeti kaj, kar očesu ostane skrito.