GOSTUJOČE PERO: BARBARA TANZE

Marsikdo se čudi, kako poznam prav vse vasice, poleti in pozimi pa plavam po Cerkniškem jezeru

Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sva z možem prvič prišla na Notranjsko. Bilo je konec meseca maja, krasen, sončen dan brez oblačka. Takrat sva živela še v Švici in živeti v Sloveniji ali v Cerknici ni bilo nič drugega kot želja, ki se mi je pojavila ob prvem obisku te vaše čudovite dežele. Nisva pa prišla zgolj turistično, saj sva imela sestanek z nepremičninskim agentom; na internetu sva opazila  hišo, ki sva si jo želela ogledati, zgolj iz firbca, brez kakršnihkoli konkretnih načrtov ali pričakovanj. 

Skoraj 14 let kasneje sedim v omenjeni hiši, ki je zdaj že več kot 12 let moj dom in dom moje družine, in pišem članek o Cerkniškem jezeru. V slovenskem jeziku, brez pomoči (z malce lektoriranja po končanem zapisu).

Naša zgodba je verjetno precej nenavadna, saj ni običajno, da se pol Italijan, pol zamejski Slovenec ter pol Nemka, pol Švicarka iz Lozane preselita v Begunje pri Cerknici. Vsaj ne poznam nobenih drugih takšnih primerov, čeprav je okoli nas še nekaj tujcev, ki so tukaj našli dom. In seveda me ljudje velikokrat sprašujejo, zakaj sva prišla živeti prav sem, v to neznano Notranjsko, kjer so zime  najbolj mrzle (in najdaljše, bi rekel moj primorski mož) in ki jo večina Slovencev obiskuje samo na poti do morja ali v času pusta. Moj odgovor je enostaven: ker je tukaj lepo. Tako lepo, da sem se že ob prvem obisku Notranjske zaljubila v njeno naravo, njen mir, njeno pristnost ter v njeno oddaljenost od vsega, kar povzroča stres. Od prvega dneva sem se tukaj počutila kot doma, kljub temu, da sprva nisem govorila slovenščine in sem svoje sosede komajda razumela. 

Cerkniško jezero, Slivnica, Iška, gozdovi in potočki Bloške planote, Rakov Škocjan in vse naokoli so mi postali nepogrešljivi prijatelji, v objemu katerih se počutim varna. Narava, ki se vsak dan spreminja mi podarja stabilnost, ki sem jo prej zaman iskala v drugih državah. Všeč mi je, da je tu življenje bolj umirjeno, da moji sosedje sami obdelujejo zemljo in imajo najboljše sadje in zelenjavo, da moja otroka odraščata varno in svobodno, na svežem zraku in brez ovir, ki bi jih v večjem mestu brez dvoma imela. 

Ljudje so nas sprejeli takšne, kakršni smo, ne glede na to, da so bili Nemci in Italijani še nedolgo nazaj na Notranjskem vsiljivci, ki so pustili za sabo sledi, ki jih čutimo še danes. Imam se za Evropejko z veliko začetnico in hvaležna sem, da sem lahko tu, med medvedi in volkovi, med Notranjci, ki naj bi bili bolj hladni in zadržani, a sem jih - z nekaj redkimi izjemami - spoznala kot zelo tople in prisrčne ljudi. 

Verjetno se marsikdo čudi, kako poznam prav vse vasice tod naokoli, da smo z družino prehodili in prekolesarili veliko kilometrov gozdnih cest ter da hodimo tudi pozimi na izlete v zasnežene gozdove. Marsikdo se nam je tudi že čudil, da poleti najraje plavamo v jezeru (in po novem tudi pozimi) in da s prav otroškim veseljem prijatelje z vsega sveta vodim sem, na ogled notranjskih znamenitosti. »Sploh se ne zavedamo, kakšno bogastvo imamo tukaj,« pogosto slišim iz ust domačinov. No, lahko vam zagotovim, da imate res nekaj prav posebnega in da je veliko ljudi na tem svetu, ki bi z veseljem in spoštovanjem spoznali Notranjsko in Notranjce, kot sem jo in jih spoznala jaz.

Barbara Tanze je profesionalna operna pevka, rojena v Münchnu. Odraščala je v Nemčiji, ZDA in Švici. Od leta 2006 živi v Sloveniji, v Begunjah pri Cerknici. Je velika ljubiteljica narave in rekreacije na prostem. Nastopala je v različnih opernih in drugih glasbenih predstavah, tudi v ljubljanski Operi. V različnih javnih in zasebnih glasbenih ustanovah poučuje petje, v lastnem podjetju Voice Up pa tehnike optimalnega dihanja.