MATEVŽ PODJED: DO YOU SMOKE GANJA OR WHAT?! *

"Nisem zadet, ampak razpoložen za sanjarjenje o tem, kako bi v Notranjskem parku lahko bilo"

Pred leti sva s prijateljem za rekreacijo snažila zaraščen laz, dediščino žlahte z Bločic. Nevajena motorke sva zgodaj popoldne postala lačna in žejna. Pa sva šla do Herblana. Na terasi dva Nizozemca, par mojih let, v kolesarski opremi. »Kaj dogaja, od kod sta, kam gresta?« Smeh, dva pira in debata.

Nekaj let po srečanju z Nizozemcema Podjed znova pri Herblanu, tokrat v vlogi direktorja Notranjskega parka, z domačini, s katerimi bo park ustvarjal svojo vizijo. (Foto: Barbara B. Skaberne)  

Možakar, mislim da je bil Hans ali pa Jurgen, ni pomembno, prične pripovedovati. Vračava se z morja, pa sva že par dni  tu naokrog z biciklom. Prvo noč sva prespala v vasi nad Loško dolino, na seniku, jedla sva med, kruh in maslo, zjutraj je lastnik skuhal klobase. Vrhunsko. Mimo gradu Snežnik sva se po gozdu dvignila proti Cerkniškemu jezeru. Ilke (to je bilo dekle) je začela vreščati, ko je na razdalji kakih 100 m zagledala medveda. Nisva vedela, da so tod okrog. Nora izkušnja. Malo prestrašena sva šla naprej. Do Križne jame. Izjemna jama. Tule spodaj pod gostilno sva v info točki nato rentala daljnoglede in šla na pohod ter opazovala ptice. Toliko različnih ptic na le 300 kvadratnih metrih še nisem videl! Verjela ali ne, sva na lovu zalotila vidro. Res je lepo videti, da je narava tako ohranjena, da ima narava tudi svoj mir. Z bicikli sva šla do gostilne na Dolenjem Jezeru. O, a je bilo odprto, sem vprašal?  Ja, je nadaljeval Nizozemec, tam sva jedla vrhunsko večerjo - preprosto enolončnico, kruh z ocvirki pa je bil zmaga. Edino jabolčni sok naju je pregnal na WC, je smeje dodal možakar. Spala sva v apartmaju, ki je bil zelo drag, a res vrhunsko opremljen.  Naslednji dan sva se imela priložnost popeljati z lojtrnikom, a sva bila nervozna, saj sva si želela še pred vročino pogledati Rakov Škocjan. Na kosilu sva bila tam, prijazna postrežba, izjemna hrana, zarebrnica divjega pujsa z medom iz notranjskih gozdov z mladim  krompirjem. Noro. Pod noč sva se ustavila pri kmetiji, kjer je visel znak, da je možna degustacija domačih žganjic. Po kakih 6 rundah je prišel sosed s harmoniko, rezali smo klobase in sir, po deseti rundi smo peli, mene je spomnilo na smučanje v Avstriji, je nadaljevala Ilke. Plačala sva 50 evrov.

Vožnjo z lojtrnikom, starim kmečkim vozom, se da naročiti pri treh ponudnikih ob jezeru. (Foto: Tomaž Jančar)

In kam sta šla potem? Radoveden sem bil kot sto vragov. Uf, bila sva zdelana od šnopsa, ampak naslednji dan ni nikoli tako hudo kot je bilo prešnji dan lepo, je rekel z iskro v očeh Jurgen, ko je srebal pretopel pir. Vroče je bilo kot satan, zato sva na Notranjskem parku zakupila vodnika za izlet v sotesko pri vasi Sv. Vid. Aha, ja poznam, sem poznavalsko dodal, medtem, ko je Jurgen naročil novo rundo. Zvečer sva hitro zaspala, saj naju je zjutraj čakal vzpon na Slivnico. Uf, lepa, je dodal moj kolega, navdušen hribolazec. Nazaj sva priletela s padalom v tandemu, pristali smo pri Martinjaku. Zdaj pa sva tu na Gorenjem jezeru, v glamping hiškah. Storitev je vrhunska, hrana je spektakel, vina izbrana. Da se malo umiriva, greva jutri na ogled etno vasi Otok, etnologija je moj hobi, je dodala Ilke.

"Sta ta dva Nizozemca pijana ali zadeta?" se je spraševal Podjed. (Foto: Tomaž Jančar)

Takrat sem ju imel poln kufer in ju le vprašal: »Do you smoke ganja or what«? (A vidva kadita travo ali kaj?) Nizozemec se je zarežal in dodal: »No, but I'm in the mood to dream about how things should be…« (Ne, ampak sem razpoložen za sanjarjenje o tem, kako bi tu lahko bilo…). Od tistega dne se nisem nehal strinjati z njim. In temu posvečam svoje delo. Vsak dan. Če bo še občinski svet za, ga bom imel čast opravljati še naslednjih 5 let. 

*A vidva kadita travo, ali kaj?!

Matevž Podjed je od leta 2014 direktor Notranjskega regijskega parka, pravkar se poteguje za še en mandat. V veliki želji, da bi, skupaj z domačini, uresničil svojo vizijo, kot jo je opisal v zgornjem blogu.