GOSTUJOČE PERO: KATARINA BRANISELJ - "SREDI VEČNEGA UTRIPANJA"

"To so bili drugi časi. Takrat je bila Koroš'cava Urška še živa in je Čopetov France vsak dan prišel na en štuček."

Blog iz domačih logov je zvenelo enostavno, ko so mi pisali iz Notranjskega regijskega parka. En sam list papirja z mnenjem, mislimi in spomini o nečem in na nekaj, kar mi je blizu, kar poznam – verjetno bolj, kot poznam ali čutim karkoli drugega. Karkoli, ne kogarkoli…

Z jezerom živim, odkar vem zase, pravzaprav je jezero moj najzgodnejši spomin. Skoraj vse, kar danes sem, kar poznam in tudi kar morda še obetam, je vame – tako ali drugače – vcepilo jezero. Neposredno ali posredno. Oblikuje te ta spreminjajoča nrav Cerkniškega polja, ki zna toliko dati, ampak tudi zelo boleče vzeti; oblikujejo te ljudje, ki jih je v klene Notranjce utrdila ta ista voda, ki včasih je in je včasih ni. 

Cerkniško jezero s Slivnice

To so »moji« ljudje. Ljudje, s katerimi sem jezero in življenje ob njem spoznavala v svojih najranljivejših letih in ki jih danes ni več z mano…  Mama Lojzka, ki nikoli ni dajala vtisa, da jo notranjska narava kaj posebno navdušuje, pa je vseeno z njo živela vseh svojih 69 let. Za fascinacije v kmečkem življenju njenega časa ni bilo prostora; ne vem niti, ali je znala plavati, zagotovo vem, da je tega nisem nikoli videla početi. Mama Francka, ki je bila z jezersko zemljo eno. Verjetno je še tisto poletje, ko so zaradi »Esmeralda manije« motike same ležale po poljih, na njivi proti Dolenji vasi pri 35-ih stopinjah osuvala krompir. Brez vode. In potem še ves teden razlagala, da se ji vrti v glavi. 

Ata France in mama Lojzka na vrtu v Žerovnici

Ata Tone. Koliko življenjske volje premore človek, ki po večkratni kapi še vedno sanja o konjski vpregi? Z njim sem na Cerkniškem polju pasla krave. 100 krav. Spomin, ki mi ga lahko zavida vsak mestni otrok. 

Še zadnje krave gredo domov s paše; na sliki stric Toni, Matevž, Robi in Grega

Ata France. Najnaprednejši od mojih prednikov. Takoj, ko je to lahko, je delovne konje zamenjal za delovne stroje. Bil je tisti, ki mi je dovolil, da se po suhem jezeru vozim z motorjem; tisti, ki me je posadil v traktor in rekel – vozi, čeprav sem bila šele sedem; on je bil tudi tisti, ki mi je iz leske urezal piščalko. Dovolil mi je, da prižgem in ugasnem sušilno. Tekla sem, tekla proti štali, v zelenih kolesarkah in vijoličnih sandalih. Tistih, ki so imele elastike namesto paščkov. Najmodernejše v onih poletjih.  In na prste sem stopila, da sem dosegla gumb. Včeraj je bilo to…

Ata Tone s konjsko vprego

Pisati o jezeru in krajih ob njem, se torej v mojem primeru zdi preprosto.

Pa ni. Ni, ker sem to zelo jaz. Ni, ker s tem ta moj jaz postaja tudi malo tvoj, ki to bereš; škoda bi bilo sicer pozabiti, a ni najlažje deliti. Ni, ker so to bili neki drugi časi. Ni, ker je bila takrat Koroš'cava Urška še živa in je Čopetov France vsak dan prišel na en štuček. In to sta le dva od mnogih, ki so z jezerom zares živeli. Drugače kot danes živimo mi. Jezero je ljudem še nekaj deset let nazaj dajalo kruh in mleko, »Jblana« je bila daleč, nepredstavljivo daleč. Danes sta blizu Tokio in New York.

Danes je naše jezero tako zelo drugačno. Vstopna točka je v gradnji, želimo turizem , »pri Cirilu« se ne moreš več gugati do neba.

Cerkniško jezero spomladi

In vse to je prav. Imamo načrte, Park ima načrte. Smeli so. Po jezeru se bomo lahko sprehajali po brveh, prometa bo verjetno neposredno ob vodi s časom vse manj (upam), smeti še manj (še bolj upam). Vse v duhu časa. In novim generacijam bo jezero spet vrisovalo prve in nepozabne sledi. Nam pa nove.

Veličastna je ta narava. Včasih se mi zdi, da si je ne zaslužimo in včasih pomislim, da to ve tudi sama. Da jezero to ve. Zato sredi svojega večnega utripanja – in tu si sposojam besede Andreje Peklaj – od časa do časa spomni, da nam je dano živeti (le) trenutek. 

Katarina Braniselj; pogled na jezero s Križne gore

Cerkničanka Katarina Braniselj je novinarka in voditeljica Poročil na Televiziji Slovenija. Energijo za stresno novinarsko delo si najraje nabira prav ob domačem Cerkniškem jezeru.