GOSTUJOČE PERO: ZORAN VIDRIH - "GREVA EN KROG DO JEZERA?"

"To jutro se je izkazalo kot nekaj najlepšega, kar sem kdaj doživel na jezeru. Ledena dežela ivja, ki se je ob najmanjšem dotiku razblinilo v ledeni prah"

Greva en krog do jezera? Tako preproste besede, a tak potencial za pustolovščino …

Na zgornjo pobudo je nastala večina mojih najlepših fotografij in z njimi povezanih anekdot. Fotoaparat imam v rokah več ali manj od mladih let, ko sem našel in začel uporabljati očetovo staro Praktico. Cerkniško jezero je vsekakor eden mojih najljubših motivov in redek je dan, ko ga obiščem brez fotoaparata v roki.

Zimska nedelja, zunaj rahla meglica in temperatura globoko pod lediščem, ura leze že proti deveti. Nič kaj privlačno, a vseeno: Greva en krog do jezera? –Prav ...

To jutro se je izkazalo kot nekaj najlepšega, kar sem kdaj doživel na jezeru. Ledena dežela ivja, ki se je ob najmanjšem dotiku razblinilo v ledeni prah.

Ledena jutra so zelo lepa tudi z malo višje perspektive, denimo z Javornikov. Zgodba je podobna prvi, v dolini je megla, zato se odpraviva malo višje. Spet fenomenalno jutro …

Na istem razgledišču sem nekega drugega dne Sandro hecal, da v vsakem štoru vidi medveda. No, nazadnje je bil eden od teh štorov majčkeno bolj kosmat kot drugi. Ja, na pot se nama je postavila medvedka. Pridno je pozirala v spomladanskih spominčicah in po nekaj minutah smo šli vsak svojo pot.

Vsaka uspela fotografija prinaša svoje veselje, a veselje je največje, ko ujameš nekaj posebnega. Na primer skrivnostno bobnarico, samo enkrat se mi je postavila pred objektiv na jezeru. Srn srečam veliko, a ne vsake s šopkom rožic. Potem je tu črna štorklja s čudovitim pernatim nakitom ravno na pravem mestu, da se ob pravi svetlobi pokaže v vsej svoji lepoti. Šakala sem slišal že večkrat, srečal pa le enkrat. Njegova radovednost ga je zadržala ravno dovolj dolgo, da je nastalo nekaj fotografij, na katerih zre naravnost v objektiv.

Vsakomur, ki se tako ali drugače znajde na našem jezeru, bi položil na srce, naj gleda, kje hodi, saj nikoli ne veš, s kom se ti križajo poti, lahko je to mali kosmati ribič – vidra, lahko te pozdravi radovedna lisica, lahko te zaslepijo barve čudovitega vodomca, lahko pa je celo kralj neba nad jezerom, mogočni orel belorepec.

Jezero rad spoznavam z vseh perspektiv. Za izredno lep in živahen podvodni svet z bujnim rastjem pač ni treba potovati v porečja Amazonke, imamo ga pred domačim pragom. To je pravljična pokrajina, ki s površine morda deluje rahlo strašljivo, a je res vredna ogleda in večini povsem neznana. Ne verjameš? Poglej si moj kratek filmček na tej povezavi.

Ne samo pod vodo, tudi na vodi se doživi trenutke, ki jih niti beseda niti slika ne zmoreta pravično prikazati. Jutro v kajaku na polnem jezeru, še v rahlih meglicah, ki jih sonce počasi razbija in ogreva ozračje ... takšno jutro sem krstil za jezerski kapučino. Ne potrebuje dodanega sladkorja.

Posebno poglavje, za katero je marsikomu vseeno, je nočno nebo. Zmeraj več je prekomerno osvetljenih krožišč in parkirišč s sicer večinoma dobro usmerjenimi lučmi, a prehladno svetlobo. Noč na jezeru, ko je luna v mlaju, je lahko nepozabna. Rimska cesta je jasno vidna, z dobrim nočnim vidom pa se opazi tudi naša soseda Andromeda. Na naslednjih dveh fotografijah sta Rimska cesta ob luninem mrku in galaksija Andromeda. Obe posneti nad jezerskim nebom. Žal nam s prostim očesom ni dano, da ju vidimo tako, kot ju vidi fotoaparat, a upam, da noč ostane temna, za nas in za bodoče generacije.

Torej … greva en krog do jezera?

Zoran Vidrih je občudovalec notranjskih lepot, skritih kotičkov in njenih gozdnih prebivalcev, ki jih najraje predstavlja skozi fotografijo. Drugače pa je navdušen gornik, kolesar, kajakaš, turni deskar in ljubitelj nočnega neba.