GOSTUJOČE PERO: ANTON KRANJC - MOJA POT

"Še pred štirimi leti je bila čistilna naprava v Dolenji vasi komajda vredna oznake »čistilna naprava«. Danes je to moderen objekt, ki zagotavlja čiščenje odpadne vode tudi do 100% "

Čez nekaj dni bo minilo osem let, odkar se vsak delovni dan vozim iz Ljubljane v Cerknico. Seveda postane pot sčasoma avtomatska, nezavedna, vendar le do trenutka, ko zapustim avtocesto. Ko na Uncu zavijem z avtoceste, vstopim na teritorij občine Cerknica, kjer sem v službi. Pri pokopališču na Uncu z veseljem pogledam lične zabojnike za različne vrste odpadkov, ki ne kazijo okolice, ampak dajejo vtis urejenosti. Res, da ljudje še vedno mečejo vanje stvari, ki tja ne sodijo, je pa vsaj okolica čista. Nato me pot vodi do lipovega drevoreda. Žled leta 2014 je lipe zelo prizadel. Odlomljenih je bilo toliko vej, da so ostala skoraj samo še debla. Ker nisem strokovnjak za drevesa, sem takrat mislil, da si bojo lipe težko opomogle. Da ima lipa zelo mehak les, v katerega se je zato Brdavsova sablja zajedla globoko v Krpanov kij, sem vedel iz Levstikovega Martina Krpana. Da pa se je lipa sposobna tako dobro opomoči pa sem spoznal po žledu leta 2014. Danes živi lipov drevored spet v polnem sijaju.

Lipov drevored med Uncem in Rakekom (Foto: Google)

Takoj ob koncu drevoreda pripeljem do avtomobilskega servisa in prodaje Opel – Avtotehna Vis in Urbas. Ob tem skoraj vedno pomislim na Jana Urbasa in na hokej. Čeprav vlada v tem trenutku, ko to pišem, v Sloveniji kolesarska evforija pa je bila vsaka uvrstitev hokejske reprezentance v skupino A svetovnega hokeja prav tako nekaj izjemnega in hokejski reprezentant je že kar dolgo tudi Jan Urbas.

Zatem gre cesta v klanec skozi Rakek in kmalu me ustavi rdeča luč na semaforju. To me sicer nič ne moti, saj se mora človek s tem sprijazniti in je to le vsakodnevna rutina, vseeno pa si mislim, kdaj bodo Slovenske železnice razširile propust pod železnico, da bo mogoč dvosmeren promet. Saj to vendar ni gradnja kitajskega zidu ali Panamskega prekopa! Pomislim tudi na mačeho državo in DRSI (Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo), ki bi tudi lahko zgradila obvoznico in s tem razbremenila kraj in naredila promet bolj tekoč.

Semafor ob železnici v Rakeku (Foto: Google)

Peljem se skozi Rakek in pridem do industrijske cone v Podskrajniku. Veseli me, da je občina zagotovila prostor in infrastrukturo, da se lahko uresničujejo podjetniške pobude. Ob tem me sicer stisne pri srcu, ko pomislim na letošnji požar, ko je zgorela hala podjetja Fragmat. Vodovodni sistem s katerim upravljamo na komunali, je uspel zagotoviti zadostne količine vode za gašenje za ves čas trajanja požara, vendar pa to ni samo po sebi umevno. Večkrat sem sodeloval v razpravah med »požarci« in upravljalci vodovodnih sistemov o tem, koliko so vodovodni sistemi dolžni zagotavljati požarno varnost. Vsekakor bi objekti s tako požarno ogroženostjo morali imeti svoje požarne bazene. Pomislim tudi na tiste podjetniške pobude, prisotne tudi v Podskrajniku, ko so požarni hidranti pri roki za zagotavljanje vode mimo vodovodnega števca.

Peljem se še mimo našega peskokopa, kjer si želimo postaviti pretovorno postajo za mešane komunalne odpadke, da bi s tem razbremenili lokacijo na kateri stoji komunala, kar bi gotovo pozdravili okoliški prebivalci. In že sem v Cerknici. Po ravnini proti novemu rondoju in za tem silhueta kraja in zadaj Slivnica, na kateri sem bil v osmih letih dvakrat ali trikrat. Želel bi si, da bi šel lahko večkrat pa se običajno ne izide. Mogoče se pa bojim medvedov – kdo ve? 

Foto: JP Komunala Cerknica

Preko drugega, še novejšega rondoja pridem do svoje službe v JP Komunala Cerknica d.o.o. Zraven teče Cerkniščica. Struga je precej široka, višina vode pa tako, kakšnih dvajset centimetrov. Z lahkoto bi jo prebrodil. Da pa potok, morda reka, ni od muh, je pokazala 7. novembra 2014. Stara struga Cerkniščice pravzaprav poteka čez dvorišče komunale in takrat, novembra 2014, ko je dobila nekoliko preveč vode iz oblakov v zaledju, je prihrumela po prvotni strugi, torej čez območje komunale in jo poplavila pol metra na visoko in po celotni širini, najprej ponoči, nato še enkrat popoldne. Blokom Za mlini je do stropa poplavila kleti, zalila pa je tudi naše glavno črpališče in ultrafiltracijo za pitno vodo, tako da so bili potrebni izjemni napori, da smo ljudem v čim krajšem času ponovno zagotovili ustrezno pitno vodo.

Krožišče ob prihodu v Cerknico (Foto: Ljubo Vukelič)

Danes je Cerkniščica predmet manipulacij nekaterih častihlepnih občanov in slabih novic željnih novinarjev. V Cerknščici seveda živi več vrst rib. Vsi se soočamo s tako imenovanimi podnebnimi spremembami. In tako smo priča daljšim sušnim obdobjem in višjim temperaturam. Ko je vročina dolgotrajna in vodostaj v potoku nizek, je tudi temperatura vode višja. Ko pride do naliva, je meteorna voda hladna in takrat pride v potoku do temperaturnega šoka in ribe iz občutljivejše vrste lahko poginejo. To se je zgodilo letos avgusta, ko so poginile postrvi, vrla novinarka pa je na pobudo častihlepnega krajana za to obtožila občino in komunalo – brez vsakih dokazov. 

Cerkniščica (Foto: RD Cerknica)

Še pred štirimi leti je bila čistilna naprava v Dolenji vasi komajda vredna oznake »čistilna naprava«. Danes je to moderen objekt, ki zagotavlja čiščenje odpadne vode tudi do 100% (po KPK-ju – kemijski porabi kisika). Podobno učinkovita je čistilna naprava na Rakeku, kjer prej praktično sploh ni bilo kanalizacije. In namesto, da bi se veselili, da se stanje tako odločno izboljšuje, imamo preroke in samooklicane strokovnjake, ki širijo nezadovoljstvo, ki temelji na dezinformacijah. Vendar je naše delo, da sprejmemo tudi ta del – in takrat pomaga, če pogledam proti Javornikom in se veselim čudovite dežele v kateri živim in delam.

Anton Kranjc (levo) Foto: Ljubo Vukelič

Anton Kranjc je od leta 2011 direktor Javnega podjetja Komunala Cerknica.