GOSTUJOČE PERO: VIKA ZABUKOVEC - Jutranja dilema

Odprem oči. Svetloba ravno prihaja skozi okno spalnice. Danes mi ni treba v službo.

Razmišljam! Danes bi lahko skočila na Slivnico. Misli mi hitro preskočijo na knjigo na nočni omarici. Danes jo moram prebrati do konca, ker je proti koncu tako napeta, da me močno vleče k sebi.

V postelji je tako toplo in mehko. Naj si prižgem nočno lučko in začnem brati?

Ne, ne! Nekaj morem narediti za svoje telo! Hitro vstanem. Na hitro nekaj lahkega pojem, se oblečem, vzamem nahrbtnik in grem. Na ulici je še vse mirno. Ljudje še spijo, saj je nedelja.

Kmalu sem pri bazenu. Tam se začne gozdiček, ki mi vedno vzbudi neprijetne občutke. Strah me je medveda. Če ne vidim, kaj je okrog mene, me je strah. Pomagam si s pohodnimi palicami. Z njimi udarjam ob kamne, da opozorim nase.

Misli mi zamoti ptičje petje, veverica, ki pred mano spleza na drevo, diši po jutranji naravi. Ob poti rastejo slastne robide. Naberem si jih pest in jih z užitkom pojem ter si tako zmočim suha usta. In ravno tam, kjer je robid največ, v gozdu nekaj zašumi. Hitro pogledam naokoli in zopet začnem ropotati s palicami. Šum poneha, jaz pa jo maham naprej.

Počasi lezem v hrib. Razmišljam, da sem danes verjetno prva na tej poti. Pridem iz gozdička in tam srečam prve pohodnike, ki se že vračajo. Tam so tisti stalni pohodniki, ki so tam vsak dan. Ob bežnem pozdravu gremo dalje. V nos mi prinese vonj po ciklamah, ki jih je zdaj v gozdu že veliko.

Moj obvezni postanek je pri klopci na razgledišču pri Gradišču. Tam se odpre prvi pogled na dolino, ki je tokrat še v gosti megli.

Pot se nadaljuje. Treba je pod električnim pastirjem, ki varuje krave in konje, ki jih je tam zdaj veliko.

Na poti srečam še več ljudi. Presenetljivo je, da je med njimi večina žensk. Hodijo same ali pa v parih. Tisti najhitrejši, ki jim je pomemben čas, v katerem pridejo na vrh, me prehitevajo. Moj namen ni priti na cilj  v čimkrajšem času, ampak uživanje v naravi in opazovanje lepot. Med potjo naredim tudi nekaj fotografij.

Eden od pohodnikov, ki me je prehitel, se zdaj že vrača v teku. Ravno sem se ustavila in se zazrla v daljavo, kjer se v daljavi kaže Snežnik. Tip se ustavi in reče: »Kako te občudujem, ko si vzameš čas za opazovanje narave.« In že gleda na uro in hiti v dolino. Njemu je pomemben čas in nov osebni rekord.

Prispem do Štal. Tam mi misli nehote zbežijo v osnovnošolska leta. Takrat me je Slivnica videla le pozimi. Skoraj vsako soboto sem se tja povzpela z nahrbtnikom in smučarsko opremo. Tja smo hodili s smučarskim klubom na treninge smučanja. Štala nam je dala zatočišče in prenočišče.

Včasih so bile tam tudi tekme za Notranjski ali Občinski pokal. Člani kluba smo morali pripraviti in utrditi progo s celodnevnim »štamfanjem«, drugi dan pa so bile tekme. Tudi tekmovalci so morali tja priti peš z vso smučarsko opremo. Ni nam bilo težko in splačalo se je. V tem smo uživali.

Takoj nad Štalami me pozdravijo krave in konji, ki se že pasejo po sveži travi. Vzamem si čas, jih opazujem in pobožam najbližjega konja.

Preden se podam v zadnji gozdiček pred kočo, se zopet ustavim. Pogled je prekrasen. Vidim vse do Nanosa. Tudi Triglav je viden. Na čistini pri Štalah vidim nove ljudi, ki prihajajo.

Kmalu zagledam kočo. Za njo so vidni prvi sončni žarki, ki jim je uspelo pokukati čez hrib. Maja že čisti okolico koče in pozdravlja prve obiskovalce. Tudi od tu je prekrasen pogled na Cerkniško jezero, ki je brez vode. Le Stržen se leno vleče čez suho polje. 

Naredim še nekaj posnetkov in se vrnem. Pot me zdaj pelje mimo »rudnika.« Pogledam še v zemljo na poti, če se mi bo odkril kakšen slivniški mineral, saj je prejšnji dan močno deževalo. Sonce še ni poslalo sončnih žarkov na to pot, zato je iskanje skoraj neuspešno. Najdem le dva malo večja in nekaj manjših, ki so se svetili tam in me čakali.

Po senčni potki se spet vrnem na bolj obljudeno pot. Zdaj je tam že več ljudi, ki sopihajo v hrib. Večina je domačinov, nekaj pa je tudi že pohodnikov od drugod.

V dolino se spustim po strmi »Peščenkarski poti«. Tam ne srečam nikogar. Zopet je ob poti veliko zrelih robid. Naberem si jih in se z njimi osvežim. Pred mano je pred nekaj dnevi imel tam pojedino tudi medved. Na poti je pustil svojo sled. Še dobro, da sem jo videla šele na poti nazaj. Sicer bi mi morda preprečila lep vzpon.

Pred mano so že prve hiše. Že sem nazaj. Ugotavljam, da sem se imela prav lepo in da je Slivnica vsakokrat bližje in manj strma, če grem večkrat tja.

Ob prvi priložnosti grem spet!

Vika Zabukovec je vzgojiteljica v cerkniškem vrtcu. Je velika ljubiteljica narave, kjer preživi precej časa. Tam se sprosti in napolni z energijo. Poleg krajših sprehodov za opazovanje lepot vključuje v svoje življenje tudi nekatere rekreativne športne aktivnosti: pohode v hribe, kolesarjenje, smučanje in drsanje.