GOSTUJOČE PERO: IVAN KEBE - "Moja pot z jezerom"

Spomini mi segajo kakih štirideset let nazaj, ko sem poletne počitnice preživljal na Lazah pri Gorenjem jezeru. Lega vasi je zelo zanimiva, saj leži v klancu na obronkih gozda, manj kot dva kilometra stran od izvira Obrha. Ob spravilu sena in ostalih kmečkih opravilih mi je vedno ostalo še nekaj časa za raziskovanje okolice. S sosedovim stricem smo mulci radi šli do studenca, enega od mnogih izvirov pod vasjo. On je peljal napajati živino, mi pa smo s sabo nesli steklenice, da smo lahko natočili čisto, ledeno hladno vodo za domov. Tista iz domače štirne je bila namreč filtrirana deževnica z močnim okusom po kloru.

Foto: Ivan Kebe

Blatna, kamnita pot nas je pogosto vodila še naprej do 'Potonovih bajt', malih votlin v brežini ob vodi, kjer so kot pastirji taborili že moji starši. Tudi sami smo večkrat pekli krompir v žerjavici ter koruzo. Malo naprej od tam smo prišli do Cemuna, ki je bil poleti večkrat presahnjen, dolgočasen. Ob večjih nalivih pa se je njegova podoba zelo hitro spremenila. Ob gromkem bobnenju je voda drla iz vseh mogočih lukenj in po hribu ali pa kar sredi travnika, ko smo tekli domov.

Z leti sem spoznal veliko novih stvari, od drsanja, nabiranja zdravilnih zelišč s staro mamo, lova rib s trnkom, zanko ali košem, lova žab z leskovim lokom in puščicami iz trščice. Prvič sem videl belouško na gladini vode, enkrat tudi stopil nanjo in se v strugi na Pultarjih tudi dokončno naučil plavati. Stric me je nesel čez globoko vodo na drugo stran in če sem hotel nazaj, ni bilo druge kot zaplavati. Spoznal sem se s prvimi turisti - Francozi, ki so taborili pri studencu. Razumel jih nisem prav nič, vendar smo se ob slastnih žabjih krakih, pečenih na tabornem ognju, hitro vse zmenili.

Foto: Ivan Kebe

Takrat še nisem dojemal vseh razsežnosti našega bisera. V bistvu se mi še sanjalo ni. Oče kot kleni, zavedni Jezerec mi je mnogokrat razlagal o splavarjenju na posekanem lesu, gradnji nasipa, zimskem plavanju, drevakih, ribištvu, raznih predelih jezera ali o imenih jam. V glavnem sem ga samo debelo gledal in kimal. Vse skupaj se mi je zdelo tako neverjetno, iz nekega drugega sveta.

Sledilo je obdobje odraščanja, ko sem vse skupaj za nekaj časa potisnil na stran. Vse dokler nismo v službi kupili digitalnega fotoaparata. Takrat je bila ta tehnika še v povojih, vendar je bilo že samo spoznanje, da ne potrebuješ dragih filmov in fotografa, ki ti bo film razvil, neverjetno. Začelo se je masovno fotografiranje vsega mogočega. Vsi posnetki so se mi zdeli odlični, ko pa jih pogledam danes, samo zmigam z glavo in se nasmehnem. Še posebej sta me privlačili krajinska in makro tehnika.

Foto: Ivan Kebe

Moje poti na jezero so tako postajale vse pogostejše. Začel sem se intenzivno učiti osnov fotografije, saj sem želel razumeti, kaj delam. Klasične turistične točke, kot so jezerski mostovi, Ribiški kot, Rešeto, Vodonos sem počasi nadgradil s sistematičnim odkrivanjem novih kotičkov in tehnik. Prvič sem šel v Skadolco, malo Karlovico, opazoval reševanje rib, preveslal, prehodil in prevozil jezero po dolgem in počez. Opazoval sem cikel presihanja in razlivanja voda, poskušal razumeti samo delovanje. Najboljši vir informacij pa so bili vedno starejši domačini s svojimi bogatimi izkušnjami. Njim sem vedno rad prisluhnil.

Foto: Ivan Kebe

Danes globoko spoštujem ta naš dragoceni kotiček na zemlji. Ga bolje razumem in čutim močno vez z njim. Svojih korenin se pač ne da zanikati. Še vedno osupnem ob njegovih tisočerih podobah ter neponovljivih prizorih. Do jezera čutim odgovornost, pripadnost in mi nikakor ni vseeno, kaj se dogaja z njim.

Ivan Kebe je Cerkničan, po izobrazbi informatik, sicer pa velik ljubitelj narave in strasten amaterski fotograf.