GOSTUJOČE PERO: KATARINA KOTNIK URBIHA - Jezerska dediščina, s spoštovanjem do prednikov

Če ne znaš plavati, drsati ali loviti rib, potem nisi Jezer'c. Posledično nam je domačinom, živečim tik ob obali Cerkniškega jezera, zrasla tudi plavalna kožica med prsti na roki. Vsaj tako se sami med sabo pohvalimo, ker obvladamo vse dejavnosti, ki so povezane z jezerom in živimo neposredno na robu jezera.  

Tabla pred Kmetijo T'Dolenj na Gorenjem Jezeru. Poletje 2019. Osebni arhiv.

Izhajam iz zgornjega dela Cerkniškega jezera, kjer se malo pod izviri, na vsaki strani brega raztezata dve vasici – Gorenje Jezero in Laze. V teh dveh vasicah živijo rodbine, katerih korenine izhajajo iz časa Marije Terezije, njihove usode pa so tesno prepletene z jezerom, ki je bilo pomemben vir preživetja. Poleg vseh dobrot, ki so jih spretni domačini uspeli zakonito (ali nezakonito) ujeti v jezeru, je bilo jezersko dno tudi vir preživetja lokalnih kmetij, saj je bujna vegetacija zagotavljala hrano za živino, ki je bila pri vsaki hiši. Kako pomembna je bila krma, ki je rasla na jezerskem dnu, priča tudi dejstvo, da je kar nekaj domačinov utonilo, ko so poizkušali rešiti krmo pred naraščajočo vodo, eden izmed takih, je bil tudi moj pra-pra-pra dedek, ki je s čolnom neuspešno reševal krmo pred bližajočo se vodo. To se nam danes zdi skoraj nepojmljivo, saj je krme, kamor seže oko in jo vsak ponuja tistemu, ki jo želi. Brezplačno. 

Laze pri Gorenjem Jezeru, december 2009, osebni arhiv

Marija Terezija je bila pametna vladarica, saj je poskrbela, da ljudstvo ni bilo lačno. Bogat vir prehrane je bilo tudi sadno drevje, ki je bilo okrog vseh domačij. Zato je ukazala, da mora vsak gospodar (predvsem mladi prevzemnik, če uporabim sodobno metodologijo) posaditi vsaj eno sadno drevo.  Sadje, ki je zraslo, se je dalo na več načinov predelati in pripraviti za zimo – iz njega so delali sok, kis, žganje, sadje so posušili in si iz škundrov (krhljev) kuhali kompot ter jih zobali v dolgih zimskih večerih, ker pač čokolade in današnjih priboljškov ni bilo. Spomin na Terezijanske zakone še vedno obuja drevored sadnega drevja, ki se po presledkih vije po vsej poti od Grahovega do Gorenjega jezera in vsako leto obrodi obilico sadja, kljub svoji častitljivi starosti. Žal pa sadja nihče več ne pobira in predeluje, tako da ga veliko konča pod avtomobilskimi kolesi ali pa zgnije na domačem vrtu. 

Hruške iz časa Marije Terezije na jezerskem dnu. Osebni arhiv

Bistvenega pomena preživetja na Cerkniškem jezeru je bil ribolov. Včasih je bilo jezero polno vodnega življa od rib, rakov, vider in ostalih vodnih prebivalcev. V jezeru se je našlo več vrst rib, najbolj zaželena med njimi pa je bila ščuka, saj ima malo kosti, njeno meso pa je zelo okusno, sploh, če je ulovljena pozimi v globokih mrzlih tolmunih.

Janko Kotnik, 1998. Osebni arhiv.

Ribolov na Cerkniškem jezeru je bil vedno, razen redkih izjem, krivolov, še najbolj vznemirljiv del ribolova pa je bilo skrivanje pred roko pravice - ribiškim čuvajem. Ni bilo bolj vznemirljive stvari na svetu, kot ko si z golimi rokami nalovil ščuk za obilno kosilo, obenem pa si uspel pobegniti čuvaju, ki je v begu videl samo tvoje čevlje in se mu je lahko le dozdevalo, čigav si. In če je bilo še doma to početje sprejeto z odobravanjem, je bila zmaga popolna. Toliko, kot je bilo različnih ribičev na jezeru, toliko je bilo tudi različnih načinov lovljenja rib. Najbolj pogosti so bili lovljenje na koš, lovljenje z vilice in lovljenje na zanko. Predvsem slednji način je potreboval kar precej vaje in potrpljenja, saj je potrebno zatakniti bakreno žico ščuki za vrat in jo potegniti iz vode. Še vedno imam pred sabo sliko mojega, žal že pokojnega očeta, ki je šel v mrzlih zimskih dnevih nalovit ščuke za večerjo. Na zanko, seveda. Morale so biti ravno pravšnje; ne prevelike, kajti te so bile prestare, ne premajhne, ker ni bilo nič od njih. Ko jih je ujel, jih je obesil na leskovo kljuko in jih prinesel domov. Ko jih je očistil, je mati pripravila ponev (pri nas smo jih jedli samo pečene) in nam jih spekla za večerjo. Če danes pomislim, je bilo to res nekaj posebnega, nekaj takšnega, kar si zapomniš. Tole in pa Poli salama, a o tem kdaj drugič. 

Izdelki Kmetije T'Dolenj. Osebni arhiv.

Bistveni razliki v življenju ob Cerkniškem jezeru prej in zdaj sta dve: prej so ljudje bistveno več fizično delali, ni bilo sodobnih strojev, ni bilo pripomočkov, ki bi jim delo olajšali, delali so po cele dneve, jedli so enolično hrano, takšno, ki so jo pridelali sami. Meso, svež kruh in čokolada so bile stvari, ki so bile na mizi samo ob največjih praznikih, pa še to ne v vsaki hiši. Zdaj imamo vsega v izobilju, stvari so na naših mizah v dveh dneh po tistem, ko so zrastle 1000 kilometrov daleč … Zdaj imamo vse na dosegu roke, takrat pa so ljudje imeli na razpolago samo tisto, kar so sami pridelali. Imeli pa so eno stvar, ki se je danes čisto izgubila: drug drugega! Družili so se, pogovarjali, bili so srečni v svoji skromnosti in so živeli s tistim, kar so imeli. Danes imamo kupe in kupe dobrin, pa še mislimo, da imamo premalo. Srečo merimo po materialni lastnini in smo še vedno nesrečni.

Druga stvar, ki je po mojem mnenju tudi bistveno drugačna je ta, da so prej ljudje resnično živeli z jezerom. Poznali so vsak potoček, vsako luknjo, vsako kotanjo, vsako potko in vsako drevo v gozdu. Vsak dan so bili na jezeru in ob njem. Sedaj se z avtomobili vozimo mimo jezera, ga pogosto tudi od daleč ne vidimo, potke in stezice pa je zabrisal zob časa. Stara imena so se pozabila, jase so se zarastle, gozdove  je prerasel mah. 

Pogled na zgornji del Cerkniškega jezera, pomlad 2011, osebni arhiv

Veseli me, da so še vedno posamezniki, ki obujajo staro dediščino, ki uporabljajo stara imena, ki še vedno pokažejo vsakemu znatiželjnemu gostu, ki obišče naše jezero, kje teče pradavna potka, kje ni varno hoditi, kje je najboljši kraj za kopanje in kje je najbolj čista voda. To in še več je bistvo tudi delovanja naše Kmetije T'dolenj – gostom pokažemo običaje, orodja in jim orišemo polpretekli čas življenja ob Cerkniškem jezeru. Moja družina se omenja že od leta 1700, na kmetiji imamo ohranjene tudi nekatere stavbe iz tistega časa, ohranili smo tudi veliko ustnega izročila, ki ga z veseljem dajemo naprej – s spoštovanjem do naših prednikov in z vero v dobro prihodnost naših potomcev.

Kašča iz leta 1746, Kmetija T'Dolenj, Gorenje Jezero.

Katarina Kotnik Urbiha živi na Lazah pri Gorenjem jezeru. Skupaj z družino dela na manjši turistični kmetiji, Kmetiji T'dolenj, kjer se ukvarjajo z žganjekuho in predelavo sadja. Poleg pokušine domačih žganj, likerjev in sokov ter suhega sadja, organizirajo tudi vodene pohode okrog izvirov Cerkniškega jezera ter oglede kmetije, kjer imajo zbirko starega orodja, kaščo iz leta 1746 in žago Venecijanko.