PARKOVO PERO: LADI KLANČAR - Od Mihovga Ladota z Otoka

Ko me okoliški ljudje vprašajo, čigava sem, povem, da od Mihovga Ladota z Otoka. Reakcija je: ''Ja, kaj ga ne bom poznal, pa saj si podobna Mihovim.'' Potem še vprašajo malo o žlahti, predvsem o očetovih bratih in sestrah. Očetova družina z Otoka je bila številčna, kar devet otrok je bilo.

Vas Otok danes. Foto: Leon Kebe

Sama sem na Otoku preživela mnogo lepih in živahnih dni. Kot družina smo se vsako nedeljo ali ob prazniku odpravili k očetovemu bratu Tonetu, ki je ostal na domači kmetiji in skupaj s sinom vodil in delal na njej. Kadarkoli smo prišli na obisk, nam je teta postregla z domačim kruhom, različnimi suhimi mesnimi izdelki in dobrim moštom, večinoma iz jabolk, imenovanih bobovci.

Ladi Klančar kot malčica. Foto: osebni arhiv

Odrasli so se posedli na klop pred hišo in klepetali. Medtem sem bratranca ali sestrični prosila, da gremo v štalo, kjer so mi pustili, da molzem kravo, poskušala sem ujeti 'mandija' in seveda pobožala konje. Vem, da sem nekajkrat bežala pred petelinom, ki je vestno čuval svoje kokoške. Mladih muck ni manjkalo, tako da sva jih z očetom iskala po skednju in kašči, da smo lahko kakšno odnesli domov za družbo. V hlevih so zadovoljno krulili prašiči, ko se je teta odpravila k njim, da jih nahrani. Na Otok nismo šli samo za kakšno urico, ampak smo tam ostali, dokler nas ni pregnala tema. Ob pobiranju različnih pridelkov smo se pridružili delu. Za posestvom se razprostira velik sadovnjak, vse do Senožetov, tako da pobiranja sadja za mošt, šnops in za sladkanje ni bilo ne konca ne kraja, vse od poznega poletja do konca jeseni. Pobrati smo morali vse in ločiti gnilo sadje od dobrega. Sadovnjak je moral biti čist. Včasih se nam je pri pobiranju pridružila kakšna divjad, ki je v varni oddaljenosti na koncu sadovnjaka jedla sadje.

 Ladi z mamo in babico v hiši na Otoku. Foto: osebni arhiv

Najbolj sem uživala, ko je jezero zamrznilo, drsanje je moj najljubši rekreativni šport.  Z očetom in sestro smo odhajali na kraje, kjer ni bilo gneče in kot Otočan je oče poznal 'ta boljše place' za drsanje, kjer je 'šajba'. Poleti smo mnogokrat odhajali v Zadnji kraj in Kotel, kjer smo izdelovali ladjice in račke iz tršce. Rada sem gledala male zelene žabice, ki so skakale in iskale zavetje. Včasih sem kakšno ujela, jo pobožala in ji pomagala skrajšati pot do vode. Odhajali smo k izviru Tresenec, kjer sem poskušala z roko v mrzli vodi ujeti menka za škrge, ampak so mi prej otrpnili prsti.

Ladi s prijateljico med plavanjem. Foto: osebni arhiv

Za vsake poletne počitnice sem odšla na Otok za nekaj dni. Ker so to bili dnevi košenj in spravila otave, sem seveda 'pomagala' voziti  traktor. Stric me je držal v naročju in govoril, v katero smer naj obračam volan. Učili so me, kako grabiti ali obračati seno. V ta namen sem dobila majhne grabljice. S sestrično sva odhajali na otoške griče, kjer sva iskali gozdne jagode in se potepali po svoje po obronkih Otoka. Opazovala sem stran proti Javornikom, proti Slivnici in Gornjemu Jezeru, kako sonce, jezerska voda in tršca spreminjajo podobe jezera v mavričnih barvah. Javorniki so mi vedno dajali občutek skrivnostnosti, da vsak čas lahko prileze ven nekaj mističnega.

Ladi s sestrično Ano. Foto: osebni arhiv.

Mala Ladi na Otoku. Zima 1978/79. Foto: osebni arhiv

Danes kot odrasla oseba gledam nazaj in se zavedam, v kakšnem naravno bogatem okolju živimo in kaj vse lahko tu počnemo, da si napolnimo telo in duha. Veselje do svojega dela sem usmerila v delo z ljudmi, ki si želijo videti in spoznati drugo naravo, kulturo in življenja ljudi v okolju, kjer živijo. Tako sem se znašla v turizmu in gostinstvu. Rada izmenjujem mnenja in predloge, ki so v zvezi s to gospodarsko dejavnostjo, saj je to še vedno neizčrpen vir različnih dohodkov in predvsem omogoča razvoj domačih krajev. 

"Kakšen privilegij imam, da živim v tako čudovitem naravnem okolju." Foto: osebni arhiv

Vesela sem, da sem se novembra pridružila ekipi Notranjskega regijskega parka, enoti za turizem. Svoje znanje in izkušnje bi rada nadgrajevala in delila skupaj s sodelavci, z vsemi podjetji in posamezniki, ki se ukvarjajo s turizmom in gostinstvom in drugimi dejavnostmi ter z Občino Cerknica.

Ladi z mamo in očetom v Nemčiji, kjer je preživela prva leta življenja. Foto: osebni arhiv

Menim, da vsak lahko prispeva k razvoju turizma pod okriljem Notranjskega regijskega parka. Naj bo to predlog, kritika ali konkretno sodelovanje. Vsak vpleteni posameznik se mora odločiti sam, če  želi sodelovati ali ne. Tako kot jezero, ki enkrat je in drugič ga "nej". Na koncu je za nas vedno jezero, ne glede na obliko. 

Ladi Klančar pri sorodnikih na Otoku. Foto: osebni arhiv

Ladi Klančar od svojega 8. leta živi v Cerknici, takrat sta se njena starša vrnila z dela v tujini. In še danes, zdaj s svojo družino, možem in dvema odraslima sinovoma, živi v Cerknici, v neposredni bližini staršev in sestre, s katerimi so zelo povezani. Sama se opiše kot osebo, ki večino časa razmišlja, kako stvari premakniti na boljše, naj bo to doma ali v službi. Ne mara rutine. V prostem času uživa v branju knjig in sestavljanju sestavljank ter v potovanjih, ki ji, kot pravi, pomagajo, da lažje razume svet okrog sebe. Skupaj z možem je več let kot najemnica vodila hotel Rakov Škocjan, kjer je skrbela tudi za promocijo Notranjske. Potem jo je pot odnesla v Ljubljano, kjer je delala kot butler na japonskem veleposlaništvu. A ker vse poti vodijo domov, se je vrnila in danes je del ekipe Notranjskega regijskega parka, v enoti turizem.