GOSTUJOČE PERO: dr. MIHAEL J. TOMAN: Moj pogled na Cerkniško jezero

Tako kot je posebno Cerkniško jezero, je bilo tudi moje prvo srečanje z njim v daljnih sedemdesetih. Zgodilo se je na raziskovalnem taboru za nagrajene dijake vseslovenskega prvenstva iz biologije. Z različnimi mentorji, pretežno biologi smo raziskovali ne le jezero, ampak širše območje, manjše potoke, ki so bili povsem drugačne narave, kot sem jih bil vajen iz domačega gorenjskega kraja, pisane mokrotne travnike, kjer se je na mestih noga pogreznila do gležnja in čez. Takrat sem še lovil metulje. Bil sem prvič zares od doma, prvič sem lahko držal v roki vrček piva na terasi gostilne in prepeval lepe slovenske pesmi z veliko starejšimi udeleženci tabora. Značilno biološko vzdušje, bi marsikdo lahko pripomnil. 

Cerkniško jezero. Foto: Eva Kobe

Kadri tega, za mene dokumentarnega filma, še dandanes niso zbledeli, čuda, imenovanega Cerkniško jezero, nisem razumel in ne vem, ali ga danes kdo zares razume. Na istih krajih lahko orješ in žanješ, kosiš travo ali loviš divjad in ribe. Ja, resnično čudo.

Cerkniško jezero avgusta, ko je čas za košnjo. Foto: NRP

Za slavnega Valvazorja je bilo jezero in vsa okolica okrog eno največjih naravnih čudes sveta. Za mnoge je bil pravljični navdih, za biologe in naravoslovce pa ekološko neprecenljiv ekosistem, ki ga je treba varovati. Roke proč od jezera, je skoraj v obupu zapisal slavni Kunaver, ko so mnogi v tej izjemnosti videli tudi vire potrebne električne energije. Desetletja in stoletja si je človek jezero skušal pokoriti, gradil je visoke pregrade, melioriral obsežna območja, reguliral potoke, zadrževal vodovja, misleč, da preprečuje poplave. Ni pa se zavedal, da sta jezero in podzemlje usodno povezana, da preprečitev poplavljanja na enem mestu lahko sproži poplave na drugem. Kot bi danes rekli, »ljubljanski barjanski sosedje« so se organizirali v civilno iniciativo in oponirali velikim pregradam, prepričani, da bodo zaradi posegov poplave imeli oni na barju. Kako tipično tudi za današnji čas, niso branili jezera, branili so sebe. In tako so se interesi ves čas križali, jezero je zgubljalo in obenem so veliki projekti vendarle »padli v vodo«, tudi ko te v jezeru ni bilo.

Estavele v Gebnu, Zadnji kraj na Cerkniškem jezeru. Foto: NRP

Spomnim se večernega druženja s krajani na omenjenem raziskovalnem taboru, ko so v velikem zanosu govorili o zapiranju glavnih odtočnih kanalov obeh Karlovic in kako bo trajno jezero (je to morda kaj povezano z današnjo mantro trajnostnega razvoja?) prineslo kraju turizem, prihajali bodo ribiči od vsepovsod in lovili ribe, velike ščuke, ki kraljujejo v njem. Na enem od obhodov jezerske obale sva s kolegom eno manjšo tudi ujela, ponosno sva jo več dni razkazovala v veliki posodi v šoli, kjer smo prenočevali. Verjel sem vsem tem zgodbam, jih navdušeno doživljal in razmišljal o tem, da bodo tudi v Cerknici imeli jezero, kot ga imam blizu doma, in mogoče celo pletne na njem. Ja, tudi takšni so bili včasih naravoslovni raziskovalni tabori. Pa se ni nič usodnega zgodilo, razočaranje je bilo veliko, ko je ob vsaki suši voda še vedno izginila nekam v trdo temo podzemlja.

Odtekanje Cerkniškega jezera v enega od požiralnikov v Vodonosu. Foto: Eva Kobe

Konec sedemdesetih sem se po diplomi zaposlil, če me je kdo vprašal, kaj delam kot biolog, sem lahko že rekel, da sem limnolog, da se torej raziskovalno zanimam za vode. In tako je vse do danes ostala ljubezen do ekologije celinskih voda, in morda prav zato sem že v tistih daljnih letih prvič zaslutil, kako nekateri v vodi vidijo le vir energije, izkoriščanja dobrine, ki jo je, kot so nam vsevprek pripovedovali, povsod dovolj, celo preveč. Doktrina, da je Slovenija z vodo bogata, se še danes ni kaj dosti spremenila, da jo premalo izkoriščamo pa tudi ne. Kot ekologa me je verjetno prav zaradi tega miselno prebudila res nora ideja o stalni akumulaciji vode v tem delu za proizvodnjo električne energije, obenem pa še za izboljšanje plovnega režima po reki Savi (kako bi danes pluli po tej največji slovenski reki, ki je od Zidanega mosta naprej le še niz rečnih akumulacij, ne vem) novega vira pitne vode (tudi za slovensko Istro), preprečevanje poplav in turistični razcvet. Vse v enem torej, popoln paket za razvijajočo se družbo. Takrat nam je znameniti profesor (ime sploh ni pomembno) na gradbeni fakulteti biološkim magistrom v zanosu razlagal vrhunsko stanje tehnike doma. Spomnim se, da smo nekateri prav ta predavanja »špricali«, ker so bile naše predstave o naravi in življenju povsem drugačne. Razmišljal sem, kaj bo pa ostalo za naravo, za bogato življenje v vodi in ob njej, kaj bo z izjemnimi habitati, kot bi se izrazil danes. 

Cerkniško jezero je ključen habitat za ptico bobnarico. V Sloveniji gnezdi le tu. Foto: Anton Gerbec 

Mnoga leta zatem mi je sodelavka prof. dr. Alenka Gaberščik podarila svojo slikovno in besedno izvrstno monografijo z enostavnim, a še kako povednim naslovom Cerkniško jezero. Posvetila mu je velik del svojega bogatega raziskovalnega opusa in še kako mi je jasno, zakaj. Fotografije in teksti ne morejo nikogar pustiti hladnega. Zapisala je: »Cerkniško jezero je naravni biser in velika učilnica narave, ki jo je potrebno ohraniti naslednjim rodovom. Jezero živi in umira in z njim živijo in umirajo tudi ljudje ob njem«. K zapisanemu nimam kaj dodati.

Mihael J. Toman med delom v reki Ljubljanici. Foto: osebni arhiv

Kaj pa danes, kakšni so pritiski, kakšne nevarnosti pretijo vodovju Cerkniškega kraja, jezeru in potokom, travnikom in pašnikom? Mnoge nevarnosti, ki pretijo vodam so skrite, nevarne snovi vsakodnevne rabe, načina sodobnega življenja. Današnje onesnaževanje ubija počasi, na dolgi rok, zato ga takoj ne prepoznamo, ribe ne umirajo hrbtno, ptice ne padajo z dreves, še vedno spomladi pojejo in se ženijo. Niso samo odpadne vode preteča nevarnost, to je raba prostora, to so še vedno ideje o turističnem razvoju, ki ga danes mnogi ovijajo v celofan imenovan eko turizem, to je razlivanje gnojevke po travnikih, da bi hitreje rastle monokulture. K sreči je občutljivost ljudi mnogih večja kot nekoč, večje je dojemanje, da tudi človek potrebuje naravo, narava nas nujno ne potrebuje. Prepletanje vodnih in kopnih ekosistemov je izoblikovalo habitate kot redkokje drugje, habitate z ranljivimi in ogroženimi vrstami, ki jih odkrivamo in so nam v opomin, česa ne smemo več početi. 

Stržen, glavni vodotok Cerkniškega jezera. Foto: Eva Kobe

Stoletja je znal človek sobivati z jezerom, ki izginja in se vrača. Šele pohlep po dobrinah in koristih je spremenil pri nekaterih njihov odnos do narave, odnos človeka do jezera. Vem pa, da so tisti, ki ne živijo v sozvočju z naravo in ljudmi, obsojeni na propad. Zato je moj pogled v prihodnje bolj optimističen kot pred desetletji, prava pot pa je stalno ozaveščanje in izobraževanje o jezeru in njegovi izjemnosti, ki zagotovo sodi ne le v območje Natura 2000, pač pa tudi v Unescovo svetovno dediščino neprecenljivih naravnih bogastev.

Mihael J. Toman ob reki Mara v Keniji. Foto: osebni arhiv

Prof. dr. Mihael Jožef Toman je ekolog, doktor bioloških znanosti, ugleden redni profesor za ekologijo in varstvo celinskih voda. Predava na Oddelku za biologijo v dodiplomskem in podiplomskem program in na Oddelku za krajinsko arhitekturo BF ter na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo na študijski smeri Vodarstvo in okoljsko  inženirstvo. Je tudi podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda. Sodeluje pri številnih znanstvenih raziskavah s področja bioloških procesov in življenjskih združb v tekočih in stoječih celinskih vodah ter bioloških čistilnih napravah.

Zase rad pravi, da je bil kot biolog že rojen, da mu je bil ta poklic položen že v zibko. Tudi zasebno je velik ljubitelj narave. Doma se rad posveča vrtu za domačo hišo, ki pa ni običajen vrt s solato in korenčkom, ampak je videti kot botanični vrt ali vrt pred kakšnim cesarskim dvorcem. Obdeluje tudi njivo, ob njej pa že raste drugi botanični vrt. Sprostitev mu, poleg skrbi za vrt, prinašajo tudi sprehodi v naravi, kjer nenehno odkriva nove lepote in podrobnosti, in potovanja po vsem svetu.