Moji spomini na Cerkniško jezero sežejo daleč v otroštvo. Na
Dolenjem Jezeru imam sorodnike. Včasih sem pri njih preživela nekaj počitniških
dni. Spomnim se, da so imele njihove besede o tem čudežu poseben
pomen. Odrasli seveda v smislu preživetja, otroci v smislu otroških radosti. Skakali
so v vodo in se tunkali med travo in ribami. Fantje so se veselili, ko se jim
je na koncu vrvice z doma narejenim trnkom pokazal plen ali so ribo ujeli kar z
roko. Krapi, ščuke, kleni so bili zame, bloško deklico, kot znanstvena
fantastika. Tudi sedaj nisem ljubiteljica ribjih jedi. Si pa ribe rada ogledujem,
kako elegantno švigajo med jezersko travo.
 |
| Mlada ščuka v Cerkniške jezeru. Foto: Krištof Istenič |
V vodo sem šla le do kolen, čeprav so mi ponudili suho tršco,
ki so jo imeli neplavalci za pomoč pri plavanju. Poskusila sem, a ni šlo, saj
sem se bala vsega živega v vodi, od trav do drobnih živalic in rib, posebno
tistih malih, ki so se mi v jatah motale okrog nog. Ob obrežju sem si raje
našla blato, ki ga je bilo tu v izobilju. Tako lahko mirno rečem, da je moj
najlepši spomin na jezero blaten, tako kot sem bila v tistih časih večkrat tudi
jaz. Izdelovanje blatnih potičk, ki so se potem pekle na soncu,
je bila moja najljubša igra. Tega tu res ni manjkalo. Ko sem enkrat na sprehodu zagledala prizor na spodnji sliki, si
nisem mogla kaj, da ne bi še jaz malo ustvarjala. Lepi spomini na otroštvo in
blatne roke so balzam za mojo dušo.
 |
| Blato. Foto Vilma Dobrin. |
V Cerknici sem leta 1979 dobila službo razredne učiteljice v
osnovni šoli in tudi stanovanje. Tako mi je Cerkniško jezero postajalo službeno
in ljubiteljsko vedno bolj blizu. Odkar živim v hiši, imam jezero kot na dlani. Ko je polno,
se ob prebujanju jutra s prvimi sončnimi žarki med vasema Dolenje Jezero in
Dolenja vas pokaže srebrna črta z mavrično lesketajočimi se iskrami. Meglice, ki
se počasi razblinjajo, nakazujejo lepe dneve. Meni dajejo posebno energijo in
misel, da živim v raju.
 |
| Jutranja meglica. Foto Vilma Dobrin |
Prvošolcem in drugošolcem sem brala zgodbo o nastanku
Cerkniškega jezera. Vedno sem se skupaj z njimi tako vživela v pripoved, da smo
na koncu vsi verjeli, da zaljubljenca srečno živita nekje globoko na dnu
jezera, do koder peljejo skriti hodniki po požiralnikih, ki se nam pokažejo ob
sušnih dneh.
 |
| Požiralnik. Foto Vilma Dobrin |
Ko se v poletnih dnevih sprehajam po jezerskem dnu, se
včasih spustim navzdol, da vsaj malo začutim blato. Potem se ustavim in za
trenutek spet verjamem, da vodo od jeze popije povodni mož in nam jo potem spljuva,
da na več koncih kot lava bruha na plano. Meni so požiralniki lepši, ko so napolnjeni
z vodo. Dajejo občutek življenja, ki je tu zelo bogato.
 |
| Požiralniki, polni vode. Foto Vilma Dobrin |
Včasih kolesarim po poteh okrog jezera in ko me pot zanese
preko Dolenje vasi, se vedno ustavim tam, kjer naj bi dekle s Karlovškega gradu
zaljubljeno zrlo čez polje proti Šteberškemu gradu. In si predstavljam, da je
zaradi nesebične ljubezni kljub nesrečnemu koncu zgodbe, nastalo najlepše
jezero na svetu, ki se občasno umakne v zemeljske globine.
 |
| Pogled. Foto Vilma Dobrin |
Jezero me navdihuje, kadar je polno, in kadar ga ni, a
ugotavljam, da mi je najbolj všeč takrat, ko ga je ravno toliko, da ribe, žabe in
vse ostalo živo preživi brez hudih motenj in je še vedno dovolj poti za nas, sprehajalce. Ko sem hodila v službo, sem po teh poteh v mislih iskala
ideje za delo z mojimi učenci. Ob ptičjem petju, ob posebnih zvokih jezera, ki
jih ne znam opisati, so se mi porajale številne ideje, kako naj pripravim učne
ure, da bodo otroci razumeli snov. Tu je bila glava vedno bolj spočita kot doma
za pisalno mizo. Ni čudno, da mnogi strokovnjaki trdijo, da je tu neka
posebna energija, ki zdravi um in telo. Jaz jo gotovo čutim.
 |
| Moje poti. Foto Vilma Dobrin |
Zdaj sem upokojenka, ne iščem več idej za poučevanje, iščem
pa še kako potrebno moč, da ohranjam zdravje. Vsaj petkrat na teden me pot vodi
do jezera. Iščem skrite kotičke, kjer so moje spremljevalke le ptice, drobne
žuželke, grmovje in trave. No, včasih so na poteh tudi žabe in žabice. Tako
veselo znajo poskočiti, da še moj korak postane bolj lahak.
 |
| Žaba. Foto Vilma Dobrin |
Vem, da je Cerkniško jezero svetovna znamenitost. Vesela
sem, da je skupaj z Rakovim Škocjanom in Križno jamo vpisano med Mednarodno
pomembna mokrišča. Mogoče se premalo zavedamo, da so ravno mokrišča pomembna za
vsa živa bitja na modrem planetu. Za domačine in za turiste je to kraj, kjer je jezero samo po
sebi polno ponudbe. Plavanje, srfanje, vožnje s kanuji, ribolov, drsanje,
košnja, požiralniki, nešteto vrst ptic, ki imajo prave pogoje za gnezdenje in
sploh vse nam tudi nevidno življenje v jezeru so raj za turiste in tudi za
domačine. Prava šola »pod mostom«, ki nas uči nesebičnega sobivanja v naravi.
Potem še bližina gozdov in nešteto cest, poti in potk za nabiranje telesne in
duševne kondicije.
 |
| Cerkniško jezero poleti, iz Slivnice. Foto: Jošt Stergaršek |
Po eni strani bi bilo trženje zelo dobrodošlo, po drugi
strani pa si kot ljubiteljica narave ne želim, da množično obiskovanje jezera
brez kontrole uniči ta naš biser. Zato je prav, da se Notranjski park na tem področju zadnje
čase zelo trudi in na poseben način privablja ljudi, tako, da bi imeli koristi eni
in drugi. Še najbolj pa nam bo hvaležna narava, če se bomo ob jezeru in v
jezeru obnašali tako, kot da smo gostje na dvorišču povodnega moža.
 |
| Na mostu. Foto Vilma Dobrin |
Priznam, da si novih pridobitev ob jezeru še nisem ogledala,
saj na mojih poteh blizu jezera še vedno odkrivam vsak dan kaj novega iz
ponudbe narave same. Obljubim pa, da pride na vrsto tudi sprehod po novi učni
poti in počitek na klopeh. Hvaležna sem, da sem del tega raja na svetu. Ohranimo ga
tudi našim zanamcem. In enako razmišljam kot Janez Vajkard Valvasor, ki je
rekel: »Jezero imam za enega največjih čudes sveta.«
 |
Avtorica bloga Vilma Dobrin. Foto: osebni arhiv
|
Vilma Dobrin je po rojstvu, duši
in srcu še vedno Bločanka, čeprav že malo več kot štirideset let živi v
Cerknici. Po poklicu je razredna učiteljica. Največ delovne dobe je preživela v
učilnici s prvošolci. Z njimi in preko njih je postala tudi Cerkničanka. Notranjska
je zanjo najlepši kotiček na vsem svetu.
Komentarji
Objavite komentar