GOSTUJOČE PERO: ANŽE ŠKOBERNE: Jutra po pubertetniškem norenju
Že od malih nog sem povezan z našim biserom, za kar ima veliko odgovornost moj oče, ki me
je že kot smrkavca spodbujal k ribolovu in preživljanju prostega časa na
jezeru. Moja prava strast pa ni bil ribolov, ampak plazilci. Spomnim se, da sem
pri 11. letih poletne počitnice praktično vsak dan preživljal v Zadnjem kraju, kjer
belouške pred menoj niso imele nobenega miru.
Zelo sem si želel včlanitve v herpatološko društvo, nakar se je v 5. razredu osnovne šole pojavil Leon Kebe. V kratkem pogovoru mi je povedal, da je med poletnimi počitnicami tabor na Gorenjskem in seveda sem privolil k udeležitvi. A ko sem čez nekaj časa dobil vabilo na ornitološki tabor od DOPPS-a (Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije), sem bil v tistem trenutku najbolj razočaran otrok na tem planetu. Po težkih borbah s samim seboj sem se zadnji dan le odločil, da se ga udeležim, in po pravici povedano, to je bil takrat najslabši teden v mojem življenju. Ptiči me sploh niso zanimali in komaj sem čakal, da se vrnem domov.
Ne vem, po kakšnem
naključju sem naslednje poletje preživljal na sedežu Notranjskega regijskega parka, kjer sem spoznal
veliko čudovitih ljudi, z ogromno znanja o naravi z vseh področij. Največ časa
sem preživljal z Dejanom Bordjanom, ki je še danes strasten ornitolog, te strasti
pa sem se takrat od njega nalezel tudi jaz. Od tistega trenutka naprej ne morem nikamor, ne da ne bi gledal, ali kje v zraku leti kaj »čudnega«. Po koncu počitnic mi
je ekipa parka podarila moj prvi daljnogled, s katerim sva še dandanes
skoraj neločljiva.
Zadnji kraj, Cerkniško jezero. Foto Eva Kobe |
Anže Škoberne v Zadnjem kraju oktobra 2019 med snemanjem kratkega
filmčka o pticah na Cerkniškem jezeru. Foto: Eva Kobe
|
Zelo sem si želel včlanitve v herpatološko društvo, nakar se je v 5. razredu osnovne šole pojavil Leon Kebe. V kratkem pogovoru mi je povedal, da je med poletnimi počitnicami tabor na Gorenjskem in seveda sem privolil k udeležitvi. A ko sem čez nekaj časa dobil vabilo na ornitološki tabor od DOPPS-a (Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije), sem bil v tistem trenutku najbolj razočaran otrok na tem planetu. Po težkih borbah s samim seboj sem se zadnji dan le odločil, da se ga udeležim, in po pravici povedano, to je bil takrat najslabši teden v mojem življenju. Ptiči me sploh niso zanimali in komaj sem čakal, da se vrnem domov.
Ornitološki tabor v Notranjskem parku. Julij 2018. Foto Dejan Bordjan |
Avtor tega bloga s svojim daljnogledom, darilom Notranjskega parka. Foto Eva Kobe |
Spomnim se tistega
obdobja, ko sem prosti čas raje preživljal na jezeru z daljnogledom okoli
vratu ter po vseh mogočih terenih iskal zanimivosti, kot pa sedel doma za
učbeniki in knjigami. Vremenski pogoji takrat sploh niso predstavljali nobenih
ovir, saj sem od vedno pristaš reka, da je v slabem vremenu največja možnost za
opazovanje redkosti in drugih zanimivih vrst. Zaradi tega sem tudi nemalokrat
domov prišel povsem premočen in s čisto blatnimi čevlji. Mama me je bila
zagotovo vesela, ko sem se tak prikazal na vhodnih vratih.
To so bila najlepša leta mojega življenja. Konec osnovne in cela srednja šola. Takrat še kot aktivni igralec košarke pri domačem klubu, sem veliko časa preživel tudi v dvorani, časa za opazovanje ptic pa sem imel le ob nedeljskih jutrih oziroma dopoldnevih. Kot skoraj vsak najstnik, sem bil tudi jaz ob vikendih zvečer seveda precej aktiven. Samo Marjeta Cvetko in Valentin Schein vesta, koliko sta me zaradi moje nočne pubertetniške norosti zjutraj prečakala, in koliko smo se kasneje ob kavi presmejali na ta račun.
Zadnje čase, odkar sem zaradi službenih obveznosti bolj malo doma, mi tudi časa za obisk narave primanjkuje in sem hvaležen vsakič, ko se odpravim tja, saj v objemu narave najdem svoj notranji mir. Vedno, ko grem opazovat ptice, podoživljam nepozabne trenutke, ki so se v teh letih skozi opravljanje prijetnega s koristnim, pridno nabirali v mojem spominu. Zelo sem vesel, da mi je omogočeno spremljati in opazovati spreminjanje jezera, predvsem skozi ornitološki vidik. Čedalje bolj se zavedam pomena tega občutljivega ekosistema, zato bi bil hvaležen, če bi se ga skrbno ohranjalo še najprej. Veseli me, ko vidim, koliko del so z Notranjskega regijskega parka opravili po jezerskih površinah in upam, da bodo te spremembe prinesle čim več pozitivnih rezultatov, tako na gospodarskem kot tudi naravovarstvenem področju.
Največja sreča in res prava redkost za opazovalce ptic je ugledati bobnarico. Foto Anton Gerbec
|
Labodi nad Cerkniškim jezerom. Foto Tine Schein |
To so bila najlepša leta mojega življenja. Konec osnovne in cela srednja šola. Takrat še kot aktivni igralec košarke pri domačem klubu, sem veliko časa preživel tudi v dvorani, časa za opazovanje ptic pa sem imel le ob nedeljskih jutrih oziroma dopoldnevih. Kot skoraj vsak najstnik, sem bil tudi jaz ob vikendih zvečer seveda precej aktiven. Samo Marjeta Cvetko in Valentin Schein vesta, koliko sta me zaradi moje nočne pubertetniške norosti zjutraj prečakala, in koliko smo se kasneje ob kavi presmejali na ta račun.
Jata togotnikov. Foto Alen Ploj |
Zadnje čase, odkar sem zaradi službenih obveznosti bolj malo doma, mi tudi časa za obisk narave primanjkuje in sem hvaležen vsakič, ko se odpravim tja, saj v objemu narave najdem svoj notranji mir. Vedno, ko grem opazovat ptice, podoživljam nepozabne trenutke, ki so se v teh letih skozi opravljanje prijetnega s koristnim, pridno nabirali v mojem spominu. Zelo sem vesel, da mi je omogočeno spremljati in opazovati spreminjanje jezera, predvsem skozi ornitološki vidik. Čedalje bolj se zavedam pomena tega občutljivega ekosistema, zato bi bil hvaležen, če bi se ga skrbno ohranjalo še najprej. Veseli me, ko vidim, koliko del so z Notranjskega regijskega parka opravili po jezerskih površinah in upam, da bodo te spremembe prinesle čim več pozitivnih rezultatov, tako na gospodarskem kot tudi naravovarstvenem področju.
Anže Škoberne med opazovanjem ptic. Foto Eva Kobe |
Anže Škoberne je Cerkničan, strasten ljubitelj in odličen poznavalec ptic, predvsem na Cerkniškem jezeru. Sodeloval je tudi v našem filmčku v okviru projekta LIFE Stržen o pticah na jezeru. Pravi, da njegova ljubezen do ptic in domačega jezera ne bo nikoli usahnila.
Komentarji
Objavite komentar