GOSTUJOČE PERO: VANDA ŠEGA: Njegova lepota je v naših očeh

Ob povabilu, naj napišem nekaj o Cerkniškem jezeru, sem se zamislila. Kaj napisati po že vsem napisanem? Kako svoje doživljanje umestiti med članke biologa, ornitologa in druge strokovnjake?

Začela sem pri izvirih. Dobesedno. Prva fotografija s starši je bila posneta ob polnem jezu, kamor  priteka voda neposredno iz izvira, le nekaj metrov stran, izpod hriba. Petnajst let kasneje so mi prišle v roke fotografije, ki kažejo isto ozadje, le da je namesto deklice v pletenem plaščku - potapljač. Eden od dveh, ki sta raziskovala podzemeljsko jamo pred izvirom potoka Žerovniščica, Veselovo jamo.

Vhod v Veselovo jamo, od koder priteče Žerovniščica. Foto: Arhiv družine Šega

Ob tisti jez in potok pod njim sem se vračala petdeset let. Tam so bili prvi telohi, pa jasa zvončkov, žafrani, narcise, predvsem pa mir, v katerem je bilo mogoče poslušati žuborenje vode, ki se je prelivala čez pregrado jezu, med kanali z mlinskimi kolesi in naprej, do naslednjega mlina … 

Izvir potoka Grahovščica, ki teče skozi vas Grahovo, je  bistveno manj vznemirljiv, a nič manj skrivnosten, saj voda prihaja iz zemlje, zdaj v komaj zaznavnem gibanju, drugič brbotaje, kot se za izvir spodobi. Potok je bil večinoma potok, vedno prisoten v svoji vijugasti strugi, občasno pa je vzneseno narasel, prestopil robove in poplavil polje in travnike, levo in desno. V spodnjem delu, preden se voda obeh pritokov pridruži Strženu in jezerskim vodam, so nekoč živeli raki, na močvirnatih košeninah je rasla kumina, v sušnem obdobju pa so bile tam najdaljše košenine, kjer se je za steljo kosilo, kot britev ostro jezersko travo. 

Potoka mojega otroštva imata danes drugačni koriti svojega toka skozi vasi, a se še vedno porajata iz istih izvirov in še vedno sta namenjena vanj, v Cerkniško jezero. 

Cerkniško jezero v obilju vode – Foto: Stane Sršen

Govoriti o jezeru je podobno, kot govoriti o ljubezni, ali celo o življenju. Ima toliko obrazov, kot je oči, ki ga opazujejo. In vsaka podoba je svojstvena, neprestano se spreminjajoča, živa, neukrotljiva - od pomladne miline, poletne golote, potopljenega v jesenske meglice in v besnenje burje, ki ga ovije v led in ivje.  Pozna letne čase. Pozna rojstvo svojih voda in njihovo odtekanje. Pozna čakanja in poslavljanja – vode, vetrov, trav in cvetja, ptic, žab, rib in ljudi. Vse prihaja k njemu na obisk, le jezero ostaja – nad ali pod zemljo, večno, kot čudež kraškega sveta. 

Cvet iz zemeljske razpoke – Foto: Vanda Šega  

Če bi morala jezero naslikati, bi potrebovala vse barve – od bele, v kateri se plazijo jutranje meglice, do težke jesenske zavese, ki včasih skrije ves svet okrog jezera, do vseh belih  bleščav snega, ivja, ledu …

… do črne, kadar se gladina vode rokuje z oblaki in strele šivajo zemljo …

Vmes pa so barve. Nešteti zeleni odtenki trav in trsja, v cvetovih v in ob vodi – zdaj v zlato rumenem, drugič v belem, pa v lila rožnatih tonih. V kombinacijah in odtenkih, ki so lastni le naravi.

Odeto v rumeno … Foto: Tine Schein

Ko se jezero vrne v vsej svoji razsežnosti in lepoti, se vrne tudi življenje. Dih jemajoči so prizori, ko se na gladino spuščajo ptice, se dvigajo, jadrajo in oglašajo. Nekatere so potovale na stotine kilometrov, da bi tu preživele topli del leta in na jesen potovale dalje ali znova tja, od koder so prišle. Kaj vse si imajo povedati, pomislim včasih, ko, sede v travi, prisluškujem njihovemu tako raznolikemu oglašanju. Bivajo v sožitju druga z drugo in s prostorom, ki si ga delijo. Ko jih opazujem, s kakšno lahkotnostjo sedajo na gladino in se na njej zibljejo, s kakšno eleganco se dvigajo in prepuščajo toku vetra, si včasih prikličem melodije nekega drugega jezera, in labodov na konicah prstov, iz baleta Čajkovskega, Labodje jezero.

Lahkotnost – Foto: Tine Schein

Jezera sveta so si podobna – obala, privezi čolnov, ribiške in počitniške koče, hoteli. Povsod nezavedno iščem vzporednice z jezerom, ki ga poznam. In vedno znova z radostjo ugotavljam, da je njegova moč v njegovi muhavosti, nepredvidljivosti, spremenljivosti, divjosti in neopisljivi lepoti. Vsak dan zmore biti drugačno, kot svetlobe, vetrovi in razpoloženje narave. Človek se je stoletja trudil, da bi si ga podredil, da bi ga ukrotil, zajezil, ulovil. Odkar vemo, od kod prihaja in kam gre, je ednino modro, da ga spoštujemo takšnega, kot je. Kadar je, in kadar ga ni.

 

Veter, varno veslo, valovi – partitura za ugodje – Vanda Šega in Tone Lovko; Foto:  Stane Sršen

Sama se z njim družim v vseh mogočih časih, razpoloženjih, prisotnostih. Včasih popeljem prijatelje na razgledno točko nad Dolenjo vasjo, na Slivnico ali na pot okrog jezera, potem pa na domač čaj, jabolka, krhlje in sveže domače pecivo. Najraje pa se z njim družim sama. Opazujem suha, razbrazdana tla, iz katerih poganja osamljen šop trave ali celo cvet, nanos suhega trsja, ki ga je, skupaj z lupinami številnih polžev, naplavilo na robove, čakam prve cvetove rumenega blatnika, ki mu rečem kar lokvanj, cvetoče poljane zgodnjega poletja,  globeli, po katerih se komajda še vije studenček in izginja med skalami, veselim se pogleda na gladino, v kateri se ogleduje sonce, rada ga imam, kadar se odene v ivje ali škriplje v ledenem oklepu.

Opazujem ga z očmi, z ušesi, s srcem. Nagovarjam ga z ljubeznijo. In najlepše utrinke delim s prijatelji v Sloveniji, Nemčiji, Franciji, Španiji, Belorusiji, na Hrvaškem, v Avstraliji … Lepe trenutke je potrebno deliti. Kot ljubezen. Ko daješ, je ni nič manj. Le deli se, širi, raste.

  

Ob jezeru – Foto: Stane Sršen

Vanda Šega je pesnica in pisateljica, zaposlena kot samostojna strokovna sodelavka na RTV Slovenija, kjer se posveča socialnemu dialogu, kot pooblaščenka za mobing pa s predavanji, članki in razgovori pomaga zaposlenim, kadar obstaja sum neprimernega ravnanja ali nasilja na delovnem mestu.