GOSTUJOČE PERO: KATARINA DENAC: Pet naukov cerkniške bobnarice ali kako te premaga frdamana ptica

Bobnarica nam je letos porušila skrbno načrtovane terene, saj se na Cerkniško jezero ni vrnila v začetku aprila, kot smo predvidevali. Njeno bobnanje je bilo prvič slišano šele 17. maja, in sicer v Leviščih. Pozen prihod je najverjetneje posledica suše, zaradi katere prej enostavno ni bilo primernega poplavljenega habitata zanjo. Prvi nauk je bil torej »Ne načrtuj ničesar v zvezi z bobnarico na Cerkniškem jezeru, saj te bo presenetila bodisi voda bodisi bobnarica (v najslabšem primeru pa oboje)«.

Bobnarica v letu. Foto Anton Gerbec.

Ker pa se na DOPPS ne damo kar tako, smo teden dni kasneje stopili v akcijo. V Leviščih smo postavili 69 m najlonskih mrež za lov ptic. Ob večernem mraku smo trije skušali bobnarico s počasno hojo »v strelcih« prijazno prepričati, da bi zapustila svoje pevsko mesto in se ulovila v mreže,  vendar se je enostavno potuhnila in nas pustila, da smo šli mimo. Ob razočaranem pogledu na prazne mreže smo nekaj zaslišali za seboj: samec se nam je hripavo posmehnil za hrbtom. Drugi osvojeni nauk se je glasil »Ena prefrigana bobnarica odtehta več kot tri ornitologe. Sedaj ste na mojem terenu in ne v svoji dnevni sobi«. Zato smo ubrali drugačno taktiko – v mreže smo jo skušali privabiti s posnetkom njenega oglašanja. Glede na tuje izkušnje je ta metoda učinkovita predvsem v začetku gnezditvene sezone, takoj ko se samci vrnejo na gnezdišča. Resda datumsko sedaj nismo več na začetku gnezditvene sezone (v običajnih pogojih bi mladiči bobnarice od sredine maja naprej že zapuščali gnezda), ampak ker je samec prišel tako pozno, je bilo vredno poskusiti. 

Pobiranje mreže. Foto Tomaž Mihelič

No, na posnetek samec ni niti mrdnil – »vkopal« se je na svoji pevski platformi in bobnal vsakih nekaj minut. Po okoli treh urah predvajanja posnetka brez kakršnegakoli uspeha smo pobrali mreže, zlili vodo iz svojih škornjev in ga prepustili družbi regljajočih žab. Tretji nauk se je glasil »Ne poskušajte s tako cenenimi forami, kot je predvajanje posnetka. Kateregakoli drugega samca, najsi bo pravi ali lažni, posekam v vztrajnosti!«.

Neustrašna ekipa z DOPPS med lovom na bobnarico. 

Foto Tomaž Mihelič

V moškem delu ekipe je nato ves teden tlela nekakšna vročičnost, v kateri so se mešali ranjeni lovski ponos, sama izzivalnost tega podviga in seveda obveza iz prijavnice projekta, dodatno podčrtana s spodbudo Evropske komisije, naj se za lov bobnarice vsekakor potrudimo še letos. 

V drugo smo poskusili z okrepljeno ekipo. Foto Tomaž Mihelič

Padali so predlogi o lovu s čim večjo ekipo, ki se ji bobnarica ne bi mogla potuhniti, pa o zagraditvi pojočega samca z mrežami v obliki črke U, pa o tem, da bi jo enostavno pokrili z ribiškim sakom (bi rada videla junaka, ki je to sposoben narediti sredi gostega trstičja …). Tako smo do 1. junija v teoriji izboljšali metodo lova in se odločili, da kombiniramo zagraditev z mrežami v obliki črke U z večjim številom ljudi, ki bi bobnarico pognali v mrežo. Na terenu se nas je zbralo šest, vendar nas je pričakal četrti bobnaričin nauk »Ne domišljate si, da bi lahko pomislili na vse, kar lahko gre po svoje, in pravočasno pripravili rešitve«. Samec je namreč tokrat bobnal izjemno na redko. Pravzaprav smo ga najprej eno uro čakali, da se je sploh prvič oglasil. Ko smo se mu približevali v želji, da bi ga natačno locirali, se je iz trstičja pred nami dvignila bobnarica in odletela zelo daleč v smeri Žerovnice. Bili smo prepričani, da smo ponesreči preplašili bobnajočega samca. Ko se je ekipa poklapano zbrala, da razmisli, kako naprej, pa je samec zabobnal z istega mesta kot prej – preplašili smo torej najverjetneje samico! 

Potuhnjene bobnarice tokrat nismo ugledali. Foto Alen Ploj

Samec je nato bobnal vedno poredkeje, na kakšnih 15-20 minut, tako da je bila izkušnja določanja njegove točne lokacije prav zenovska – stojiš sredi močvirja, čakaš na bobnanje, poslušaš žabe, gledaš zvezde in pozivaš vsa božanstva, vesolje in tudi bobnarico samo, naj se čim prej oglasi, kajti v noge te zaradi z vodo napolnjenih škornjev pričenja prav neprijetno zebsti. Kdor pozna stavek »Sedim v močvirju in premišljujem« iz radijske oddaje »Zapisi iz močvirja« na Valu 202, si lahko zelo dobro predstavlja, kako je potekal lov na bobnarico. Čeprav, resnici na ljubo, smo mi stali in ne sedeli. Premišljevali pa smo intenzivno, o razno raznih rečeh, ne nazadnje tudi o smiselnosti svojega trenutnega početja. Sem in tja smo še pogledali na krvaveče roke, ki jih je porezal trst, in pomeli boleče oko, v katerega se nam je taista rastlina zapičila med gazenjem.

Struktura, ki bi lahko pripadala bobnarici. Videti je kot gnezdo, vendar nismo prepričani, da je res. Vsekakor pa ne gre za aktivno gnezdo, morda lansko. Foto Tomaž Mihelič

Po okoli štirih urah poskusov, da bi natančno določili lokacijo samca, smo mu bili sicer bližje, vendar še vedno predaleč stran, da bi lahko postavili mreže za lov. Poleg tega je bilo videti, kot da se malo umika pred nami. Kdo bi mu zameril? Že gaziti po gostem trstičju ponoči je skrajno neprijetna izkušnja, kako mora biti šele, če slišiš, kako proti tebi prodirajo hrustajoči zvoki lomečega se trstičja. Naša morala je na tej točki upadla, kajti pri dosedanji hitrosti dela bi ga uspeli natančno locirati ravno nekje ob jutranjem svitu. Odločili smo se, da mu pustimo preostanek noči in modrovali, kako smo vsakič bogatejši za nekaj izkušenj. Peti nauk cerkniške bobnarice je tako »Na koncu boste zelo izkušeni, ampak kljub temu premagani…«.

Katarina Denac je varstvena ornitologinja, zaposlena na DOPPS. Ukvarja se z ekološkimi raziskavami ptic kmetijske in gozdne krajine, spremljanjem njihovih populacij ter ukrepi varstva. Z Notranjskim parkom veliko sodeluje v okviru projekta LIFE Stržen, kjer je eden od ciljev tudi uloviti en primerek bobnarica in ga označiti s sledilno napravo, da bi s tem ugotovili, kje in kako se ta ptica, ki v Sloveniji gnezdi le na Cerkniškem jezeru, giblje. Katarino zasebno veselijo tek, vrtnarjenje in branje.