GOSTUJOČE PERO: TINE ŠUBIC: Jezero presahne, ljubezen do njega pa nikoli
Za vse tiste, ki me še ne poznate, se bom najprej na kratko
predstavil. Sem Tine Šubic, rojen v Cerknici, kjer kot zaveden Notranjec še vedno živim s svojo družino. Že od
malih nog sem ljubitelj narave in njenih lepot, predvsem pa občudujem Cerkniško
jezero, ki se iz ure v uro spreminja.
Že kot mlad mulc sem veliko časa preživel ob jezeru. Tu sem
se navadil plavati, loviti ribe z roko, pa s košem, pozneje pa z ribiško palico.
Jezero je bilo moj drugi dom. Nepozabni so bili trenutki, ko smo z mosta
skakali v vodo. Včasih ni šlo vse po načrtih in sem v vodo priletel na
»ploh«. To je bilo smeha med ostalimi
fanti. Spominjam se, da jezero v poletnem času takrat ni tolikokrat presahnilo
kot sedaj. Kopalna sezona je trajala zelo dolgo.
![]() |
Vsak dan drugačno. Cerkniško jezero. Foto Tine Šubic |
Seveda pa smo z nestrpnostjo
čakali, da je začelo usihati. To je bilo posebno doživetje. Zapodili smo se po
luknjah in iskali preživele ribe.
Priznati moram, da me je bilo včasih strah, posebno, kadar smo lovili
ponoči. Jezero je takrat imelo čisto drugačno podobo kot podnevi in še bolj smo
ga spoštovali. Veselje je bilo neizmerno, ko se je med vse udeležence ribolova
delil plen.
Pozno spomladi jezero prekrijejo veliki listi in rumeni cvetovi navadnega blatnika. Foto Tine Šubic |
Spomnim se tudi mnogih taborjenj, ki smo jih preživeli ob ognju in
pečenju rib v zadnjem kraju. Seveda je bilo obvezno tudi nočno kopanje, ki so se
ga udeležili le najpogumnejši. Jaz na žalost nisem bil med njimi in mi je
prišel prav izgovor, da nekdo pač mora paziti na ogenj in tabor.
Pogled na jezero s Triglavom v ozadju. Foto Tine Šubic |
Pozimi je
jezero spet nudilo drugo podobo. Zime so bile bolj bogate s snežno odejo in
preden smo jo peš primahali do jezera, smo bili že dodobra premočeni, a
polni energije za drsanje in hokej na ledu. Še vedno so lepi spomini na sobote
in nedelje, ko si pri Ribiškem kotu dobil porcijo pečenega šlajna, ki se je kar
topil v ustih in hrustljal med zobmi.
Sončni vzhod nad Cerkniškim jezerom. Foto Tine Šubic
|
Kotliči, Rakov Škocjan. Foto Tine Šubic. |
To so bili časi, ki jih ne bi
zamenjal za nič na svetu. Večinoma smo se vozili s kolesi, tudi po dva naenkrat – na štangi. Čas
beži, a ljubezen do jezera je ostala. Že več kot 10 let sem član Ribiške družine Cerknica. Zadolžen sem za urejanje naše spletne strani.
Avtor tega bloga je vedno prisoten tudi pri reševanju rib ob usihanju jezera. Foto Tine Šubic. |
Se pa z ženo
še vedno rada usedeva na kolo in se zapeljeva plavat na jezero. V zadnjih letih
je na sprehodih v naravo moj pogost spremljevalec fotoaparat, s katerim kot
ljubiteljski fotograf poskušam ujeti
enkratne trenutke na Cerkniškem jezeru in širši okolici v vseh letnih časih. V vseh teh letih se je nabralo
ogromno fotografij in lani sem imel prvo samostojno razstavo v URI Soča v
Ljubljani. Ta mesec bi morala biti razstava v Cerkniški knjižnici, a je žal zaradi trenutne situacije prestavljena na drugo leto.
Ljubezen do jezera ne presahne, tako kot jezero. Foto Tine Šubic
|
Vodonos, Cerkniško jezero. Foto Tine Šubic
|
![]() |
Del Notranjskega parka je tudi Rakov Škocjan. Lepota, ki je nastala ob udoru jame. Foto Tine Šubic |
Upam, da ste iz prispevka razbrali, da je moje življenje
močno povezano z jezerom in da se tam sprostim in naberem moči za premagovanje vsakdanjih težav.
![]() |
Zgodnjepoletni utrinek z jezera. Foto Tine Šubic
|
Tine Šubic je Cerkničan, ki je odraščal s Cerkniškim jezerom. Jezero je zato za vedno del njega. Je član cerkniške ribiške družine in odličen ljubiteljski fotograf, ki v svoj objektiv najraje lovi prav motive Cerkniškega jezera in njegove okolice. V prostem času je skorajda nenehno zunaj, s fotoaparatom v roki. Ogromno fotografij Tine prispeva tudi za arhivsko fotografsko zbirko Notranjskega parka.
Komentarji
Objavite komentar