GOSTUJOČE PERO: ALENKA VEBER: OD ZAČETKA DO KONCA

Njegova podoba me spremlja od najnežnejših otroških let. S staro mamo sem se prek Gorenjega Jezera z avtobusom velikokrat peljala do Žerovnice. Nazaj grede nama je čas vožnje krajšalo pritajeno cviljenje majhne ščetinaste živali, ki je naši družini v dolgem zimskem času pomenila poglavitni vir hrane. To ni bil čas za pripovedovanje pravljic, življenje v mojem domačem kraju je bilo zaradi odmaknjenosti, in tudi lastne zamaknjenosti, vedno nekoliko bolj trdo.

Babno polje je najvišje kraško polje v Notranjskem podolju. Foto Alenka Veber

Kdaj sem v Cerkniško jezero prvič pomočila prst, da bi ugotovila, če je mokro, se ne spominjam. Me je pa podoba, ki jo še vedno zrem ob mojih odhajanjih z roba Polja v svet, očarala. Iz očaranosti me bo verjetno iztrgal čas, ko se bo pretrgala moja življenjska nit.

Babnopoljske niti. Foto Alenka Veber

Čeprav ne živim ob njem, živim z njim. Temne globine Cerkniškega jezera bodo, vsaj zame, ostale vedno razsežna skrivnost, v katero se ne bom nikoli zakopala.

Ne potapljam se rada, veliko raje plavam po površju in sukam niti Notranjskega podolja. Podolja, ki ima svoj začetek in konec. Ali če nit zasukam, svoj konec in začetek. Začetek in konec, ki izrisuje enega izmed najlepših luknjičastih okraskov na zemlji. Del njega sem, s svojim značilnim notranj(sk)im videnjem, tudi sama.

Mraz, najboljši babnopoljski slikar. Foto Alenka Veber

Deset let nazaj sem, upajoč na dobro, začela pripovedovati in pisati svojo pravljico. V njej, v nasprotju s klasičnimi pravljicami, nastopajo resnični liki. In se kot princesa, ki je predolgo spala pod Vražjim Vrtcem, dokončno prebudila v nov dan, osvobojena vseh spon. Še več: odločila sem se, da zaplešem svoj vražji ples, tako kot se za babo iz Babnega Polja spodobi. Z visoko dvignjenim krilom, pod katerim je dovolj prostora za piščeta, sem se dve leti nazaj s popotno culo za vedno vrnila domov: na rob, a ne zarobljena.

Najvišje ležeče kraško polje z razgledne točke Višivec. Foto Alenka Veber

Pravljica je tako zaživela. Začela sem sanjati svoje sanje, sanje drugih so postale že zdavnaj pozabljena nočna mora. A tako kot v vsaki pravljici, tudi v moji nastopa zmaj s sedmimi glavami in začaran princ.

Sama sebi se zdim kot bobnarica (Botaurus stellaris), z dolgim kljunom, širokim dolgim vratom in močnimi nogami. Le da nisem tako samotarska. S svojim »BUUH« se pogosto oglašam, a le redko kdo me sliši, še manj vidi.

Skozi majhno luknjico ledenega oklepa piham, a žal moj zvok ne presega več kot 3 km daljine.

Samotna pot. Foto Alenka Veber

Skoraj besno piham, zakaj eno izmed kraških polj, zanj je slišal ali o njem bral sleherni Slovenec, ne »zaide« na turistične zemljevide. Še več: največkrat na potiskanem listu zmanjka prostora ali pa je moje Polje prekrito z reklamnimi logotipi.

Babno Polje spominja na razširjeno suho dolino. Foto Alenka Veber

Tu, kjer sem, mi zavetje ne nudi trstičje. Na ravnini, kjer uspeva samo »NIČ«, skoraj ni moč najti zavetja. Zato ga iščem drugod: Od začetka do konca Notranjskega podolja: Babno polje, Loško polje, Cerkniško polje, Rakovška uvala, Rakov Škocjan, Planinsko polje, Logaški ravnik, Logaško polje in Hotenjski ravnik.

Babno Polje leži na skrajnem jugovzhodnem delu Notranjskega podolja. Foto: Alenka Veber

Začetek sem. In del mene priteče tudi v svetovno čudo. Mogoče je za koga to, kar prikaplja, neznatno. A prav neznatnost je tista, ki lahko da trden rob luknjičastemu vzorcu.

Ščetinastih živali na naši domačiji že desetletja ni več. Tudi stara mama že dolgo počiva v domači grudi. Tako kot počiva moja prababica Marija, rojena točno sto let pred menoj v Goričicah pri Cerkniškem jezeru. Mogoče pa od tam izvira moja začaranost in zamaknjenost.

Avtorica bloga Alenka Veber. Foto Blaž Žnidaršič

Alenka Veber, doma iz Babnega Polja na Notranjskem, je avtorica več sto poljudnih prispevkov o slovenski kulturni in naravni dediščini, predvsem pa je ljubiteljska etnologinja, fotografinja in turistična vodnica, mentorica študijskih krožkov ter predavateljica. Od leta 2011 vodi zasebni Zavod Rihtarjeva domačija, zavod za izobraževanje, kulturo, razvedrilno in rekreacijsko dejavnost ter turizem.