GOSTUJOČE PERO: MILOŠ TONI: DA SE JIH NE BI POZABILO

Pred sedemindvajsetimi leti sem se dokončno preselil v Cerknico. V okolici in jezeru sem se že prej kot najstnik in študent veliko potepal in preživljal prosti čas. Po preselitvi pa mi je prišlo na misel, da bi okolico sistematično pregledal. Zadal sem si, da bom prekolesaril vse poti, kolovoze in steze v širši okolici. Ni bilo enostavno, pa še zelo dolgo je trajalo. Nazadnje se je pokazalo, da je bilo treba prekolesariti kakšnih 45.000km.

Na teh svojih pohodih sem kar dobro spoznal kraje in naravo, radovednosti pa mi ni potešilo. Več novih vprašanj se je odprlo, kot sem dobil odgovorov. Veliko zgodb o krajih in ljudeh sem izvedel. Opazil sem, da izročilo in moj spomin bledita, da se zgodbe izgubljajo.

Tako je nastala spletna stran Stareslike. Postopoma se je okrog nje zbrala skupina ljudi, ki jim ni vseeno, da se pozablja, kako se je včasih živelo v naših krajih, kako drugače so ljudje razmišljali, sanjali, želeli. Drugačni, za današnje čase prav neverjetni, so bili tudi odnosi med njimi.

Na spletni strani Stareslike tako že 10 let vsako jutro objavimo vsaj po eno staro sliko s pripadajočim besedilom. Spletna stran omogoča iskanje po besedilih in s tem je postala zakladnica zgodb in podatkov o naših krajih. Na spletni strani objavimo prispevek in vanj zapišemo podatke, ki so nam na voljo. Pogosto imamo srečo, da nas bralci dopolnijo ali vsaj usmerijo na vir dodatnih podatkov.

Nekateri fotografije in prispevki pa ostanejo brez širše razlage. Tako je tudi s fotografijo nemških raziskovalcev na Cerkniškem jezeru nekje okrog leta 1930.

Avtor: neznan, zbirka: Boštjan Mulec

Tudi najstarejše fotografije kažejo na to, da je bilo Cerkniško jezero izletniška točka. Takšna je fotografija za katero sklepamo, da je iz leta 1913. Iz tega časa fotografij vsakdanjega življenja skorajda ni. Le kdo bi takrat klical fotografa s vso potrebno opremo samo zaradi prizora iz vsakdana. 

Avtor: neznan, zbirka: Milan Škrabec

Jezero je očitno bilo prostor za prosti čas, v kolikor so ga seveda imeli. Pod Gorenjim Jezerom je pred drugo svetovno vojno nastala ta slika družinskega izleta.  

Foto: Josip Šega, zbirka: Tone Komidar

Sčasoma pa so fotografi začeli na jezeru iskati zanimive motive. Največkrat so jih uporabili za razglednice. Takšna je tudi fotografija, ki smo jo poimenovali Jezero zjutraj.

Foto: Stanko Ribnikar, zbirka: Aleksander Zgonc

Iz tistega časa so najpogostejše fotografije polnega jezera in drevakov. Očitno so bili drevaki za fotografe, ki so prišli od drugje, že takrat  nekaj nenavadnega in vrednega fotografije. Sem in tja pa se je pojavila tudi kakšna fotografija jezera v Rešetu, ki usiha. 

Foto: Stanko Ribnikar, Zbirka: Aleksander Zgonc

Dogodkov, ki bi bili nenavadni in bi ostali v spominu, pred vojno ni bilo prav veliko. Eden to teh se je ohranil tudi na večih fotografijah. Za zlet Društva jugoslovanskih obrtnikov so na štirih drevakih zgradili “parnik”. Pred leti sem še videl desko, ki se je ohranila v kotu drvarnice in  je bila sestavni del tega parnika. Ob dogodku sta bila prisotna vsaj dva fotografa.

Foto: neznan, zbirka: Emil Čik

Več fotografij z jezera je nastalo od šestdesetih letih naprej. Tu je ostal spomin na reševanje v Kotlu leta 1973.  

Foto: Štefan Bogovčič, zbirka : Zlatko Bogovčič

Ne vem, če so v jezeru še takšne ščuke. Tudi 1973 je bila to za pravega ribiča trofeja, ki je nekaj štela. S poljubom je najbolje pokazal svojo zmago, uspeh, ponos in zadovoljstvo.

Foto: Štefan Bogovčič, zbirka : Zlatko Bogovčič

Seveda so bili časi drugačni. Takšni sta bili tudi turistična in gostinska ponudba. Poskusi privabljanja in usmerjanja turistov na jezero so bili skromni. Da je bil čas res drugačen, je razvidno tudi iz te fotografije, kjer cerkniški ribiči pripravljajo ribe za ribiško veselico. 

Foto: Štefan Bogovčič, zbirka : Zlatko Bogovčič

Vse več ljudi ugotavlja, da je jezero takšno kot je, nekaj najlepšega. Pravzaprav so obiskovalci samo ljudje, ki jezero cenijo in jim ni vseeno, kaj se z njim dogaja. Mir, spokojnost in zadovoljstvo je videti tudi na obrazu Kržiščarjevega Lojza z Otoka. 

Foto: Danilo Mlinar, zbirka: Vanda Mlinar

V času pisanja tega prispevka je bilo v več kot 10 letih na strani Stareslike objavljeno točno 3900 prispevkov in več kot 10.000 komentarjev bralcev, ki nenehno dopolnjujejo manjkajoče ali napačne podatke. Delo še nikakor ni zaključeno. V arhivu skupine Stareslike je več desettisoč neobjavljenih fotografij, ki čakajo čas, ko jih bo kdo opremil še z zgodbami.

Foto: FB

Miloš Toni je urednik spletne strani Stareslike. Predstavi se takole: »vse življenje sem delal z računalniki, sedaj pa sem v pokoju, da lahko v miru delam, kar me veseli – z računalniki. Stareslike sem začel iz potrebe. Doma se je nabralo veliko fotografij, na katerih pa ni več mogoče prepoznati ljudi. Preprosto, nikogar več ni, ki bi jih prepoznal. Sklenil sem, da ne bom pustil, da bi se pozabilo na ljudi, ki so na mojih fotografijah. Imam ženo in dve hčerki, ki me podpirajo pri vsaki nenavadni zadevi, ki se je lotim. Hčerki sta že zdavnaj odleteli iz gnezda v svet. Sedaj sem zadovoljen, da sta vsaj v Evropi. Rad in veliko sem kolesaril. Na svojih poteh sem spoznal, da sem del okolja, kjer živim. Gozdovi in poti po njih so mi odkrili, da je tu lepo. Veseli me tudi fotografija.«