HIŠNO PERO: TJAŠA STERLE: Tisočeri obrazi jezera

Nekako si ne znam predstavljati dneva, da se ne bi odpravila na sprehod po Cerkniškem polju, kjer moja pot skoraj vedno zaide tudi ob Cerkniško jezero, naše prelepo jezero tisočerih obrazov. Seveda pride tudi dan, ko ti enostavno ne znese, da bi si vzel čas zase, občudoval lepoto, ki nam jo vsak dan ponuja narava, ter vdihnil njen vonj.

Retje, Cerkniško jezero. Foto: Tjaša Sterle

Moja obveznost, zaradi katere sem veliko v naravi, je psička po imenu Eta, nemška ovčarka. Ker dan dnevu ni enak, se nama vedno dogajajo različna doživetja, ki jih skrbno ohranjam v spominu in si jih prikličem, ko se želim od srca nasmejati. No, nekaterih pa se spominjam tudi z grenkim priokusom.

Moja obveznost, zaradi katere sem veliko v naravi, je psička Eta. Foto Tjaša Sterle

Pravijo, da življenje samo poskrbi, da je vsega ravno dovolj, lepega in manj lepega, zato sem zelo hvaležna, da živim v tako lepem kraju. Na eni strani Slivnica, ki ponuja razgled na največje presihajoče jezero v Evropi in pod Slivnico jezero, ki ima vsak dan drugačno podobo.

Eno od največjih presihajočih jezer v Evropi s Slivnico v ozadju. Foto: Tjaša Sterle

Spomnim se dneva, ko je bila pot v Retju tako zaraščena, da je psička sploh ni hotela prehoditi z menoj, saj jo je bilo strah vseh grmovij, ki so se razrasla čisto do poti. Kasneje so vso zarast v Retju odstranili tehnični delavci Notranjskega parka, čudovito so počistili pot, ki je zdaj lepo prehodna. Psička pa se je medtem navadila vsakršnih terenov in skupaj z njo so se začela najlepša odkritja narave, jezera, pisanje trenutkov in ustvarjanja spominov. 

Jezero, ki noben dan ni enako. Foto: Tjaša Sterle

Nikoli ne bom pozabila, kako sem odkrila jesenski obraz jezera v Retju. Obstala sem od lepote in se počutila nadvse hvaležna, da sem smela biti del čarobnega trenutka.

Pravljične podobe Cerkniškega jezera. Foto: Tjaša Sterle

V poletnih dneh, z izjemo letošnjega leta, pa je slika jezera v Retju popolnoma drugačna. Vidiš dno jezera, spoznaš bogato rastlinje, pokažejo se veličastne skale, ki jih voda dan za dnem brusi s svojim gibanjem. Izjemen občutek je hoditi po dnu jezera, ko se zaveš, koliko metrov vode je v času polnega jezera točno na mestu, kjer stojiš. 

Presahlo Cerkniško jezero, ko lahko stojiš tam, kjer je običajno voda. Foto: Tjaša Sterle

Ker ima jezero ob obilnih padavinah svojo pot, se mu tudi sama vedno prilagodim in spoštujem njegovo veličastno naravo. Velikokrat izberem druge poti, ki me vsakič pripeljejo do norih in neverjetnih prizorov.  In kar naenkrat naletim na čudovit prizor snežno belega laboda, ki mirno plava po jezeru. Prisotnost človeka ali živali ga ne moti. Uživam vsako sekundo, ki mi je podarjena in skušam vsrkati vsako podrobnost novega doživetja.

Jezero v Retju pozimi. Foto Tjaša Sterle

Sedaj je ravno čas metuljev, tistih nežno vijoličnih, ki se motajo po tleh in igrajo tisto igro, ki jo najbolj poznajo, svobodno letijo in se imajo lepo. Majhne žabice skačejo po lužah in se umikajo vsakemu koraku, ki ga narediš. Vonj po sveže pokošeni travi, hrup traktorjev in mehanizacije, ki je obvezna, da je delo opravljeno v času poletne sezone. Veter, ki včasih nežno in včasih nekoliko bolj grobo pihlja, da popolnoma izgubiš občutek, da je tudi na jezeru poletje. Nevihte, ki te prisilijo, da kljub pomanjkanju kondicije tečeš, kot da ti gori pod nogami, da le ne bi bil premočen do kosti. In pa nenazadnje je vedno tu nekje jezero, ki vse to le nemo opazuje, včasih od blizu in včasih od daleč.

Če bi me kdaj kdo vprašal, na kaj me spominja jezero, bi odgovorila: na spremembo. In ta je edina stalnica v naših življenjih. J'zeru je, j'zera ni. 

Avtorica bloga Tjaša Sterle. Foto Borut Premrov

Tjaša Sterle je Cerkničanka. V Notranjskem regijskem parku je koordinatorka projekta LIFE Stržen, sicer pa se ukvarja tudi z ličenjem, organizacijo dogodkov, računovodstvom in marketingom pri Pustnem društvu. Prosti čas najraje preživlja v naravi, bodisi v hribih ali na morju, in nenazadnje ob našem čudovitem jezeru.