GOSTUJOČE PERO: MARKO ŠKRLJ: OD DOBCA DO DOLENJEGA JEZERA

Zamižim in se prestavim pol stoletja nazaj, ko me je oče med počitnicami redno vozil k sestrični starega očeta, teti Micki, v bližnji Dobec. Severjevi otroci in Podlipci, kot smo jim rekli po domače - skupaj jih je bilo kar za manjši avtobus - pa Tomaž Korošec z Dolenjega Jezera, so bili druščina, ob kateri so mi poleti dva meseca, pozimi pa dva tedna hitro, prehitro minili. Spravilo sena in pitje mleka kar »izpod krave« ter po drugi strani kopanje rovov po več kot meter debeli snežni odeji in spuščanje po hribu z doma narejenimi sanmi so doživetja, ki jih nikoli ne pozabiš. Zvečer pa poležavanje na topli krušni peči in zobanje jedrc z domačega, menda celo najstarejšega oreha na svetu, ki ga je pred leti zob časa načel tako močno, da je postal nevaren in so ga morali podreti … in suhi jabolčni krhlji, katerih okus na jeziku čutim še danes. V ušesih pa pojoča govorica tete Micke, ki je znala pripovedovati najlepše pravljice na svetu. 

Mavrica nad Dolenjim Jezerom. 

Kot rojen Logatčan sem se vedno znova rad vračal h koreninam, v vas mojih prednikov, oče pa me je pozimi včasih »odložil« kar v Begunjah, saj tedaj še dosti ožja pot do Dobca kakšen dan ni bila dovolj splužena, pa se je bal, da bi z avtomobilom »nasedel«. A redno sva se na poti na počitnice vsaj za nekaj trenutkov zapeljala tudi do Cerkniškega jezera, kjer sem vselej začutil nekakšen klic, naj se, ko bo prišel pravi čas, tu ustalim za vedno. 

Štorklje na sosedovi strehi so znak, da v tej vasi živijo dobri ljudje.

In res je naneslo, da sem zdaj, po skoraj desetletju, na Dolenjem Jezeru že pravi domačin. Spoznal sem namreč večino vaščanov, če ne celo vse, sodelujem pri prazničnih in družabnih dogodkih kot so materinski dan, Miklavževanje ali blagoslov traktorjev, le »vlejčem« še ne tako kot moji sosedje … 

Blagoslov traktorjev, Dolenje Jezero.

Marko Škrlj ob lanskem obisku Miklavža na Dolenjem Jezeru. Foto Eva Kobe

V tem času se je marsikaj močno spremenilo, od ureditve »ležečih policajev« na obeh koncih vasi do prenove cerkvice sv. Petra z njenim obzidjem ter Gasilskega doma z imenitnim otroškim oziroma športnim igriščem. Prav tam, na cerkveni lipi in na brezi ob domu so se naselile tudi štorklje, ki potrjujejo, da so tod doma dobri ljudje, kot sicer pravi ljudsko izročilo. 

Letos sta se na Dolenjem Jezeru na lipo in brezo naselila kar dva para štorkelj.

                                                 Ko štorklja "pokljunčka" petelinčka na cerkvenem zvoniku

Tudi tu se je nabralo že kar nekaj spominov: denimo na prizor, ko so po naši »ulici« zjutraj gnali govedo na pašo, zvečer pa nazaj domov … ob tem so uživali zlasti najmlajši, ki so kukali izza vogalov; in čeprav je živina na cesti za seboj pustila kupe »dreka«, mene kot prišleka iz malo večje vasi, Logatca, to ni prav nič motilo, saj je imelo poseben čar. Doživetje, ki ga danes ni skoraj nikjer več. Škoda … A svet gre naprej, živina se zdaj čez poletje pase v ogradah, še vedno pa je ob kavi pod kozolčkom v zgodnjem jutru slišati mukanje iz hlevov, kjer imajo živino čez vse leto doma … pa ščebetanje lastovk, ki imajo tudi rade dobre ljudi … in petje številnih drugih ptic, ki v te kraje privabljajo ornitologe od vsepovsod. 

                                               "Ulica" na Dolenjem Jezeru, kjer živi Marko Škrlj 

                                                  Ulica, po kateri so nekdaj gnali živino na pašo v večerni zarji

Streljaj stran pa Cerkniško jezero, ki ob skrbni pomoči strokovnih sodelavcev Notranjskega regijskega parka počasi dobiva nazaj svojo nekdanjo podobo, v minulem stoletju spremenjeno v želji po izsušitvi območja, ki mu menda na svetu ni para. A napredek je vedno bil in tako bo tudi v prihodnje, le da ga je treba skrbneje načrtovati in upoštevati zakone narave, ki jih človek morda ne bo nikoli dokončno raziskal. To prepričanje je navzoče tudi med domačini, ki z malce dvoma pričakujejo odprtje vstopne točke na jezero, se sprašujejo, kakšne vsebine bo ponujala obiskovalcem, ali bo v njih zajeta tudi modrost tistih, ki so se ob jezeru rodili, preživeli vse življenje, tu dočakali starost in se nazadnje preselili k svetemu Janezu streljaj stran. Kar nekajkrat sem namreč v pogovorih z vaščani začutil, da bi jih lahko »šolani ljudje« pogosteje povprašali za mnenje oziroma nasvet … saj vendar tu prebivajo že mnoga desetletja, pa tudi njihovi očetje in dedje so vedeli marsikaj. 

                                                                                       Mavrica pod Slivnico

                                                                   Labodi na razlitem jezeru proti Marofu

                                     Sem ter tja se še najde prava zima; zameti med Cerknico in Dolenjim Jezerom

Sam dejavnosti Notranjskega parka sicer spremljam tudi poklicno in prepričan sem, da tako vodstvo kot strokovni sodelavci svojega dela ne razumejo zgolj kot zaposlitev, temveč tudi kot poslanstvo, saj v njem uživajo in se mu posvečajo s posebno ljubeznijo. Lahko bi res pogosteje zavili v vas, obiskali koga od starejših domačinov, ki morda vedo še kaj več od tistega, kar je zapisano v knjigah, dobili potrditev, da jezera ne smejo preplaviti trume obiskovalcev, ampak lahko njegove lepote in skrivnosti doživi le toliko ljubiteljev narave, kot jih to občutljivo območje prenese … Sicer bom sam še najbolj zadovoljen, če bo mimo naše hiše tudi v prihodnje vsak dan peljalo le tistih »pet« avtomobilov in »sedem« traktorjev« … si pa hkrati želim, da nas čim prej doseže tudi ena večjih civilizacijskih pridobitev: kanalizacija, ki bi si jo vas na obali Cerkniškega jezera in v osrčju Notranjskega parka res že zaslužila.

                                                             Vodonos, Cerkniško jezero. Foto Tine Šubic

                                    Kupček, ki ga je po obilni pojedini zrelega sadja blizu Vodonosa pustil medved

Avtor bloga in fotografij Marko Škrlj je dopisnik Radia Slovenija za Notranjsko in Kočevsko, z ženo Jezerko in sinom Aljažem že več kot 10 let živi na Dolenjem Jezeru.