Vse moje življenje
je prepleteno z jezerom. V otroški dobi nismo govorili ali sploh vedeli, da smo
na jezeru. Vedno: »Gremo na Blata, h Kantončku«. Odpravili smo se po Blatovski
poti, ki je še vedno najhitrejša peš povezava za naš del vasi, saj greš po
diagonali, pravzaprav ob Lipsenjščici, pritoku Stržena, do Blat oziroma jezera.
 |
| Blatovska
pot v majskem jutru; foto Izak Hribar Meden |
Resnična Blata so se začela, ko smo stopili skozi plot; kot takrat je tam več velikih
kamnov in vmes stezica. Plot, ki se vleče od Lipsenjščice do Žerovniščice, je
poln dreves, grmičevja in raznoraznega rastja. Še vedno so tu, ob kamnih, mogočni
hrasti, rdeči in rumeni dren, navadna kalina, ki smo ji rekli »tintuje« s
črnimi jagodami, ki so menda strupene, potem črni trn z modro črnimi plodovi,
pa prijazni šipek, brogovita, iz njenih plodov so nekdaj pridobivali barvo,
leska, ki nas v jeseni razveseli z lešniki … Vsa ta združba predstavlja mejo
med dvema svetovoma, tako pomembna za naše prednamce: na eni strani plotu so
travniki na drugi pa malo boljša jezerska trava in potem vse bolj kravina; meja
med predvidljivim in nepredvidljivim jezerskim svetom. Plot je še vedno živ, poln
živali; v njem so ptiči, lisice, takrat smo videvali tudi divje zajce … Tu trčijo
skupaj meje treh katastrskih občin: Žerovnice, Lipsenja in Otoka II.
 |
| Žerunska
»mladost« in teta Marija iz Amerike leta 1970; foto Jože Hribar |
Za mlajše
otroke so bila Blata predvsem »Kantonček«, kamen, mejnik med parcelama ob
Lipsenjščici; območje, kjer je bil lahek dostop do struge, do vode, po kateri
smo brodili, iskali lepe prodnike in se z njimi igrali. Spominjam se, da je
bila voda zelo čista. Ni se nam bilo treba sezuvati, saj smo bili obuti v modre
plastične sandalice iz Jugoplastike, ki so menda po petdesetih letih danes spet
v modi. Starejši otroci, mladina, so hodili mimo Kantončka v Kladjo, kjer so se
kopali, saj je bila tam voda dovolj visoka; meni se je zdela vedno kalna, divja.
 |
|
Kantonček –
nekdaj priljubljeno shajališče žerunskih otrok; foto Izak Hribar Meden
|
Včasih je na
naš krožnik prišla tudi jezerska hrana. V naši družini ni bilo lovcev, daleč od
tega. Očetov brat je bil strasten ribič, vendar je skoraj vse ujete ribe
spustil nazaj v vodo, razen če je ujel res veliko ribo, ščuko, jo je prinesel
domov, jo lepo očistil, vendar nikoli jedel.
 |
|
Danes je
območje Kantončka, predvsem struga Lipsenjščice, zaraščeno; foto Izak Hribar
Meden
|
Dobro se
spominjam, bilo je v poznih šestdesetih letih 20. stoletja, ko je na počitnice
julija ali avgusta, kot vsako leto, prišla deset let starejša in v lovu
izvežbana sorodnica Ida iz Zadra; takrat so se začeli pohodi drugačne vrste. Njen
oče je bil pomorščak, morda je bil to vzrok, da je bila neustrašna. Stara sem
bila šest, sedem let. Zdi se mi, da smo se ustavile tam, kjer ob Lipsenjščici
rastejo drevesa, prej preden se pride na »Brod«, kjer smo z vozovi in vprego z
žerunske strani hodili na lipsenjsko in obratno, če je vodostaj potoka to
omogočal. V luknje račine, ki so jih v bregu potoka naredili raki jelševci, je
šla z golo roko, ki se je popolnoma izgubila v luknji, in jih metala ven. Moja
naloga je bila, da sem jih pospravila v žakelj. Spominjam se velikih tipalk,
drobnih oči, zrnatih klešč in mlahavega repa. Ko smo prišle domov, je na
štedilniku že stal velik temno rdeč lonec, znotraj sivo pobarvan, z veselo
brbotajočo vrelo vodo, v kateri smo jih skuhali. Raki so postali rdeči, meso je
bilo belo, nadvse okusno, slastno. Nikoli nisem jedla boljšega!
 |
|
Kladja –
nekdaj kopališče žerunske mladine; foto Izak Hribar Meden
|
Ko sem bila
malo starejša, se Blat spominjam predvsem po težkem, napornem delu, saj takrat
še nismo imeli traktorja in ostale mehanizacije. Po navadi smo šli na Blata – zaradi dolge poti – z dvema vozovoma; da bi naložili čim
več, smo na vozu peljali tudi porepnik, debelo vrv z leseno kljuko, in žrd, s
katerima smo voz povezali. Drugi voz je bil pripet na prvega, oba pa je vlekel
par konj. Tudi tu ne gre brez sestrične Ide, ki je, ko je videla, da gremo z
dvema vozovoma, potarnala: »Ajme, sa kolima u Blatima!« Ni bilo rešitve.
Vročina, mrčes, brenclji, dolge, osate muhe, blato, nervozni ljudje, nervozna
konja, ki sta se otepala, kakor sta vedela in znala. Včasih sem morala miriti
konja, ju z vejo otepati in braniti pred mrčesom, da nista ponorela, drugič
tlačiti dolgo kravino, ki so jo z vilami nalagali na voz; kravina je bila ostra
kot nož in me je mimogrede, za hec, rezala po golih nogah. Včasih je nemirni konj
potegnil in nepazljivi človek je padel z voza na mehko trdo jezersko »posteljo«
in »hop« spet nazaj na voz.
V tistih
časih smo bili življenjsko odvisni od jezera, borili smo se z njim, ga
spoštovali in obdelovali, kot so to počeli že stoletja pred nami. Danes so
lastniki jezerskih parcel po večini opustili kmetovanje in s tem tudi jezersko košnjo,
zato je za mojo pamet najpomembnejša naloga Parka, da skrbi za košnjo, urejanje
zaraščenih jezerskih parcel in tudi za čiščenje jezerskih pritokov. Le tako
bomo morda ohranili jezero.
 |
| Leta 2016
je rž na Dolgi njivi dobro obrodila; foto Izak Hribar Meden |
Marija
Hribar je kmetovalka, slovenistka in direktorica Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica.
Komentarji
Objavite komentar