GOSTUJOČE PERO: MIHA RAZDRIH: Ljudje na Notranjskem smo čudni. Drugačni.

 Ljudje pri nas, na Notranjskem, smo drugačni. Neradi slišimo, da smo čudni. 

Drugačni se sliši precej bolje. Drugačni smo, ker stvari vidimo drugače. Naša realnost je drugačna. Pred kratkim sem slišal, da naj bi ime Cerknica izviralo iz pregovora: »Naj sosedu krava cerkne!« in se mi zdi, da je to precej bolj verjetno od tega, kar so me učili. 


       




Notranjska zgodba

Menda je enkrat, v četrtek zjutraj, po dolgi noči, ko se je vračal z neuspešnega ribolova, kleni Notranjc v luži pred svojo hišo zagledal ribico. Menda niti ni bila tako zelo majhna, imela je vsaj, ribiških, 30 centimetrov.  Lahko bi rekli, da je bila to že kar riba. Če je bila zlata - ne vem, a bila je vsekakor čudežna, saj je v hipu, ko sta se z možakarjem spogledala, glasno rekla: »Ej, kolega! Kam hitiš! Tako si zatopljen vase, da ničesar ne vidiš! Pred nosom imaš krasno ribo, ki kar čaka, da jo vzameš in neseš sabo.« Vem, da se sliši čudno, a prisežem, da se je to res zgodilo. Spominjam se, kot bi bilo danes. Mene sicer takrat ni bilo poleg. Sem pa zgodbo večkrat slišal od prijateljevega brata. 

Avtor ilustracije Jošt Stergaršek


No, nekaj je jasno. Riba je govorila. Res je sicer, da je možakar celo noč preizkušal, kakšen šnopc je nakuhal sosed, in baje je bil odličen, zato je bil še toliko bolj jezen. Pa je ribo, je pravil, vzel v roke in jo že skoraj ubil, ko se je spet oglasila. »Poglej se, spet nič ne vidiš! V rokah imaš svetovno čudo, govorečo ribo, pa bi mi skoraj razbil glavo, da bi se enkrat za silo najedel! Razmisli. Z govorečo ribo bi lahko služil!« »Res je,« je pomislil možakar. »Govoreča riba - to bo dober posel!« V vedro je nalil vodo in vanj vrgel ribo. Pa se spet oglasi riba: »Z govorečo ribo res lahko služiš, a kot vsako živo bitje tudi jaz nisem večna in posla bo kmalu konec! Ponujam ti enkratno priložnost! Spusti me v potok tu blizu in izpolnila ti bom eno željo. Lahko si zaželiš karkoli, vse ti bom izpolnila.« A možakar ni po juhi priplaval. Že dolgo je bil na tem svetu in marsikaj je že slišal in videl. Vedel je, da je bolje držati vrabca v roki, kot loviti goloba na strehi. Nasmehnil se je in rekel: »Kaj res? In kaj piše v drobnem tisku? Gotovo si mi kaj pozabila povedati!« Ja, taki smo Notranjci! Ne more nas kar takole vsaka riba okrog prinesti! Močne roke imamo in močno voljo, pa klobuke in tudi kaj pod njimi! Ribica je milo pogledala, kot znajo le majhni mucki in akviziterji. Nasmehnila se je in priznala. »No ja, seveda se lahko kaj izgubi med vrsticami. Normalno. Nobeno kosilo ni brezplačno, če nisi politik. A res ni nič takega. Malenkost, res. Le vse, kar bom dala tebi, bom tvojemu sosedu podvojila. Razumeš? Če me prosiš za novo hišo, bom sosedu naredila dve. Če me prosiš za zaklad, bo sosed dobil dve skrinji, … Torej nič, kar bi kakorkoli vplivalo nate. Ti boš še vedno imel vse, kar si boš zaželel.« Možakar je slišal. Še kako je slišal. Številke, slike in besede so mu švigale po glavi, pa ne zaradi šnopca! Vse mu je bilo jasno, najbolj pa to, da bo ta leni sosed, ki leži doma v topli, mehki postelji, čeprav ni ribe niti videl, kaj šele, da bi jo junaško ujel, kot je to storil sam, vsega dobil še enkrat toliko kot on. No, to mu je pa res pognalo kri v možgane. In je razmišljal: »Če vzamem zlato, mi nič ne pomaga, saj bo zgaga sosedova imela še več. Če vzamem mlado žensko, bo hudič pokvarjeni imel dve. Če vzamem moč in oblast, bo ta povzpetniški ritoliznik zagotovo še višje in mi bo spet sral na glavo. Kaj naj storim?« Za trenutek je pomislil, da je že pošteno lačen in misel, da bi ribo vrgel v ponev je kar nekaj časa cvrčala v njegovi glavi. »A hudič ribji govori! Škoda bi ga bilo pojesti, kot vsako drugo ribo. 

      Foto Ljubo Vukelič


Rib je vedno dovolj, če jih le ujameš. Si bom raje kak kos kruha namazal z ocvirki…« In je spet pomislil, da bi z ribo služil. Kazal bi jo lahko turistom, ki pridejo med vikendi na jezero. A potem bo moral vsako nedeljo riniti na jezero in tam sedeti na soncu, pa čakati, če kdo pride. Pa če je ta potem sploh pripravljen plačati, da bi videl govorečo ribo? Potem bo moral pa spet kaj prijavljati in plačevati davke. Izpolnjevati poročila. Pa računalnik bo treba kupiti, blagajno bo tudi moral imeti, pa drobiž vsako nedeljo, ko je vse zaprto! Hudič in ta država, ki nič ne naredi za nas, ki bi samo radi delali! Pa da ne govorim o tem, da je ta riba seveda lačna, vsak dan bi kaj jedla. Pa govori. Kar naprej govori. Pritožuje se! Novo vedro bi rada in svežo vodo. Namesto, da bi bila srečna, da sem jo rešil iz tiste usrane luže, mi kar naprej očita, da jo izkoriščam. Kaj bi vendar rada! Jaz imam več stroška in dela z njo, kot dobička. Pa še od dobička hoče država svoj kos. Ni vsak dan nedelja, veste! So tudi ponedeljki, in ti so dolgi … 

      Foto NRP

Ko je tako bentil v glavi in jedel kruh z ocvirki, se je spomnil, da mu ničesar od tega pravzaprav ni treba. Lačen pa tudi ni več bil. Pogledal je ribo in vse, kar je videl je bila ta sosedova nikora ničvredna, ki bi se rada na njegove stroške grela, ta pod srečno zvezdo rojeni zajedalec, ta zagamani belcebub … Riba je spodvila svoj rep, se s plavutmi naslonila na vedro in se zazrla v njegove begajoče oči. »Ja, tebi pa res ni hudega!« je rekla, »cel svet sem že preplavala. Potoke, jezera, reke in morja sem obiskala in srečala vseh sort ljudi na bregovih in obalah. Vsakomur sem prinesla srečo in veselje. Nekaterim z bogastvom, spet drugim z ljubeznijo. Le tebi, revež, ne znam pomagati. Sigurno ti lahko kako pomagam, sigurno lahko s čim osrečim tudi tebe!«

In v tistem trenutku se je zgodilo.

Kleni notranjski možak je skočil v zrak, kot bi ga jazbec ugriznil v tazadnjo.  Baje se je kar zabliskalo za Mokrcem, ko mu je nad glavo zažarela velika in potratna žarnica. 

»Jo že imam!« je vzkliknil. Smejalo se mu je na ves gobec in v očeh se mu je iskrilo. 

Ribica je napela svoja ušesa ter vzela beležko in svinčnik v svoje plavuti. 

»Piši!« je ponosno in z odločnim glasom rekel: »Želim si, da mi izkoplješ eno oko!«

In tako je bilo. Zato Notranjci še danes slabo vidimo. Celo tisto kar je pred našim nosom. 

Pa sosed? 

Sosed pa ne vidi več! 

Ha!


       Miha Razdrih med vodenjem tematske aktivnosti "Legenda o nastanku Cerkniškega jezera". Foto NRP


Miha Razdrih je eden vidnejših družbenih in kulturnih ustvarjalcev na Notranjskem. Znan je kot voditelj na TV Oron, novinar, snemalec na terenu, voditelj raznih prireditev, za katere sam pripravlja scenarije, stand-up komik, prostovoljec. Sodeluje tudi z Notranjskim parkom in sicer kot vodnik čolnarskega izleta skozi legendo o nastanku Cerkniškega jezera. Je zagotovo eden najbljših interpretov te tragične ljubezenske zgodbe, njegova aktivnost pa je tako priljubljena, da jo moramo nenehno ponavljati. 


Sam o sebi pa skromno pravi takole: »Vsak človek ima nekje na tem svetu svoj kotiček, svoj prostor, kjer se počuti izpolnjenega. Nekateri prepotujejo cel svet, da bi ga našli. Iščejo ga, obrnejo vsak kamen in gledajo za vsako drevo. Jaz sem se rodil v tem svojem kotičku, v tem prostoru, kjer sem cel. In srečen sem, da to vem.«



Komentarji

Priljubljene objave