GOSTUJOČE PERO: NATAŠA MELE: HRIBCI KREMENITI

Le kdo ne pozna ilustratorja Marjana Mančka in njegovih Hribcev kremenitih – Dajnomira, Milibože in Milimira, le redko kdo pa ve, da so doma v hribih nad Cerknico, v neposredni bližini svetovnega fenomena - Cerkniškega jezera, kjer v vasi Selšček živi in ustvarja Marjan Manček. In kjer živijo »Hribci«, kakor nam, s hribov doma, hudomušno pravijo Cerkničani. Pa vendar se kremeniti Hribci in plemeniti Meniševci (z Menišije, planote nad Cerknico, katere ime smo dobili po menihih iz Bistre, ki so imeli v 13. st v teh krajih svoje posesti) ne damo. Menišija obsega vasi: Begunje, Bezuljak, Dobec, Kožljek, Selšček in Topol.

Košnja po starem na Armičevem griču. Foto Nataša Mele

Poleg lepe in neokrnjene narave, kar je vsekakor posebno doživetje, so prav gotovo ljudje tisti, ki jim dajo prav poseben pečat, kar se vidi kot rezultat dolgoletnega dela in prizadevanj za skupnost, za kraj, za dobrobit in lepše življenje krajanov. In pri tem ne pozabljajo na pomen ohranjanja kulturne in naravne dediščine, kar se vidi preko številnih projektov, kamor so vložili svoje znanje, ljubezen in prostovoljno delo.

Notranjska hiša, česanje volne in domačinke s Selščka. Foto Nataša Mele

In eno takšnih je prav gotovo Turistično društvo Menišija, ki ima sedež v Begunjah in je že leta 2005 uredilo sprehajalno »Pot po medvedovih stopinjah« - označeno, 10 km dolgo pot po obrobju gozdov, senožeti, travnikov in izvirov, ki je tudi zanima botanična izkušnja ogroženih vrst slovenske flore. Pa tudi »Meniševsko kolesarsko pot«, ki iz Begunj poteka po gozdni poti mimo izvira Brejnic skozi Koželjski graben do Dobca, skozi Bezuljak in nazaj do Begunj na kateriso številni kraški pojavi. Za izhodišče lahko vzamete krajšo iz Begunj (22 km)  ali daljšo (35 km) – iz Cerkniškega jezera. 

Notranjska hiša, peka kruha, foto Nataša Mele

Begunje so največji kraj na Menišiji, na prelomu 19. in 20. stoletja tako zelo imeniten, s  številnimi nekoč razkošnimi hišami in velikimi kmetijami še danes pušča ta vtis, ki ga začutite, če se sprehodite po starem delu Begunj. V Begunjah je bila takrat tudi vojaška postojanka, kar je dalo tistemu času poleg furmanstva poseben utrip. Bilo je veliko gostiln, trgovin, gospode. Posebej lepo pa je pri »Malnih«, kjer so bile ob potoku nekoč velike žage in mlini. Nekatere stare hiše v Begunjah so danes lepo obnovljene, nekatere žal propadajo. Kraj ima danes veliko novo naselje. 

Begunje - Vidrihova gostilna. Vir Stare slike

In prav v tem času – na prelomu 19. in 20. stoletja se je v Begunjah mudil Karnijec iz severne Italije, Jakob Gaspari, ki je poleg tega, da je trgoval z lesom v furmanskih krajih, iskal bogato nevesto. In »Matenc« mu je priporočil Ivano Švigelj - Antonovo iz Selščka, ki jo je oženil. Rodil se jima je sin Maksim Gaspari. Oče je živel na »veliki nogi«, zapravil vse svoje in materino premoženje. V Selščku je bilo zarubljeno vse Švigljevo - Antonovo in Gasparijeva na novo zgrajena razkošna hiša. Mati je umrla, Maksim in brat Tone pa sta šla že v rani mladosti v rejo (Vir: Ivan Sivec, Slovenska pravljica, po pripovedovanju Jožko Meden).

Notranjska hiša, soba za nočitev, foto Nataša Mele

In te zgodbe se vaščani v Gasparijevi rojstni vasi Selšček še zelo spominjajo. Jožko Meden je bil eden prvih v vasi, ki je prepoznal vrednost zapuščine Maksima Gasparija in kulturne dediščine nasploh. Velikokrat je prišel k naši stari mami Ani, kjer sta govorila o tem, kako je bilo nekoč v vasi. Pripovedoval je o tem, kako je Gaspari s cerkvenega griča slikal našo hišo, kako je bila lepa za tisti čas, kako sta prijateljevala Gaspari in moj praded in kako je bilo nekoč živahno v naši gostilni. Hiša je bila v mojem otroštvu v zelo slabem stanju, vedno pa sta moj oče in Jožko govorila, kako bi bila lepa, če bi jo obnovili. In iz časa, ko je bila zgrajena je bila upodobljena tudi na razglednici. 

Naša hiša, Markotova hiša, Selšček. Vir Stare slike

 

Leto 2013, ko je bila 130. obletnica Gasparijevega rojstva, je bilo za Selšček prelomno. Takrat so na pobudo vaščanov v centru vasi postavili spomenik, ki ga je oblikovala akademska kiparka Milena Braniselj, s čimer so vaščani simbolično uresničili dolgoletno Gasparijevo željo: »Da bi imel toliko svojega sveta, da bi lahko nanj glavo položil, pa nikjer drugje ne bi bil kot v Selščku«.

Selšček - Gasparijev spomenik. Foto Nataša Mele

   

Sosedov Franček - Feri, ki ima hišo tik zraven Gasparijevega spomenika, je v tem letu naredil novo fasado, urejali so pločnike, cesto, jaz pa sem začela z obnovo naše stare hiše, zgrajene leta 1884 – nekoč furmanske gostilne in trgovine – danes Notranjske hiše, ki je kulturni spomenik lokalnega pomena v centru vasi Selšček.

Notranjska hiša danes, foto Nataša Mele

Zelo dobro se še spominjam trenutka, ko mi je Tine Košir v pisarno v Cerknico prinesel motive Gasparijevih razglednic, iz katerih sem lahko izbrala motiv za našo hišo – v sodelovanju z Robertom Kužnikom je vodil projekt, ko so vse hiše v vasi Selšček dobile namesto številk hišne številke z motivi Gasparijevih razglednic. Jaz sem izbrala motiv gostilne. In na njej je tudi staro hišno ime – pri Markotovih. Različne motive s hišnimi imeni so izbrali tudi pri vseh drugih hišah v vasi. Jaz še vem iz svojega otroštva za vsako hišo, kakšno domače hišno ime ima, zdaj so zapisane tudi za ostale rodove. 

Selšček, hiša številka 31. Foto Nataša Mele

Fasada je bila hitro narejena, notranjost pa je bila dolgoletni projekt številnih ur dela mojega očeta, usklajevanj in konstruktivnih prepirov med nama. Pa vendar lahko danes odpre vrata vsakemu obiskovalcu.

Notrajska hiša - portal z letnico 1884, foto Nataša Mele

Lani, v pred in po božičem času,  ko so bile v Selščku za cerkvijo Poveličanja sv. Križa iz 13. st. ob 100 obletnici Gasparijevih jaslic postavljene Gasparijeve jaslice v naravni velikosti človeka, izjemna kulturna dediščina, 70 figur v narodnih nošah, ki jih je lastnoročno izdelal Robert Kužnik in ki jih je prišlo pogledat cca 2.000 obiskovalcev, smo se prvič v prenovljeni hiši lahko pogreli tudi pri našem »šporhetu« na drva.

Replika Gasparijevih jaslic v Selščku avtorja Roberta Kužnika, foto Tine Šubic

Spekli smo kruh in pizze v krušni peči, postregli s kuhanim vinom in čajem, izvajali delavnice polstenih izdelkov, predli na kolovratu in »česali volno«, razstavljali ročna dela vaščank, poslušali predavaje o pomenu kulturne dediščine, potopise in koncerte, za pusta so nas obiskali Sevski potecini.

Notranjska hiša, domači flancati, foto Nataša Mele

Notranjska hiša, kuhinja, foto Nataša Mele

  

Z veseljem smo znašali stare predmete skupaj, lepo jim je bilo dati mesto, drobni artefakti – kot je npr. »golida« za možnjo krav, last moje stare mame. 

Notranjska hiša, golida. Foto Nataša Mele

Na letošnjo pomlad pa je bila gotova tudi prva soba za nočitev – dvoposteljna soba s kopalnico.

Notranjska hiša, soba za nočitev, foto Nataša Mele

  

Na pašniku »Obleni« čez celo leto nudimo možnost jahanja konj za vse generacije. Poleti je Turistično društvo Menišija na »Markotovem« griču organiziralo tradicionalno košnjo »po starem«, zdaj v jeseni se v Notranjski hiši obeta razstava starih jabolčnih sort v okviru »jabolčnih dni«, na stari vaški preši bomo stiskali sok. 

Selšček. Pašnik Obleni, jahanje konj. Foto Nataša Mele

V vas pa je prišla tudi komisija s Turistične zveze Slovenije za ocenjevanje vaških jeder, ki je bila nad vasjo in vaščani očarana. Po naših neuradnih informacijah se je Selšček uvrstil zelo visoko. Začutili so pozitivno energijo in se prijetno počutili med nami. In vsi si želimo, da bi bilo tako tudi v naprej. Da bi bilo bivanje v vasi prijetno, kljub novostim in pozornosti, ki ji zaradi dolgoletnega opaženega truda ne more ubežati. In prav je, da je tako.

Tine Košir za izbor najlepše vasi v Zgončkovi hiši, foto Nataša Mele

Moja iskrena zahvala, da je Notranjska hiša obnovljena in da stoji v tako urejeni vasi, gre vsem vaščanom vasi Selšček, še posebej Tinetu Koširju, Robertu Kužniku in moji družini, očetu Slavkotu, mami Majdi in bratu Janezu ter Jožkotu Medenu, ki me je že v zgodnjem otroštvu navdušil za »stare« stvari.

Moj oče, foto Nataša Mele

Pa da ne pozabim omeniti Špičke – Špičasto Stražišče, hriba nad Selščkom in Begunjami, priljubljeno pohodniško točko s čudovitim razgledom na Hribovske vasice in zaselke, na Menišijo, celo v Cerknico se vidi in vse do Cerkniškega jezera in celo do Julijskih Alp. 

Špička, foto Matej Maček

 

Nataša Mele, foto Ester Kranjec

Nataša Mele je doma iz Selščka, poročena pa v Loško dolino. Je lastnica Notranjske hiše v Selščku, lokalna turistična vodnica, v času, ko je bila predsednica Društva ljubiteljev gradu Snežnik, je bila zelo aktivna tudi pri Gradu Snežnik v Loški dolini.