GOSTUJOČE PERO: EVA HARMEL: Ma prou po grofousku žvimo!

 Eno leto je, odkar se odvajam govoriti, da sem doma v Cerknici. Saj daleč nisem šla – in vesela sem, da je tako.

Priznam, da me je pisanje tega prispevka malo brcnilo v rit, da sem raziskala, kje sem zdaj doma. Živim v Grahovem. Po ustnem izročilu naj bi se kraj prvotno imenoval Grofovo. Da je bilo območje že od nekdaj ugodno za poselitev, pričajo tudi arheološke ostaline, med drugim ostanek Starega gradu, na vzpetini nad Grahovim. 

 

Grahovo, v ozadju Križna Gora. Foto Eva Harmel

To se je še posebej izkazalo v letošnjem letu. Zapiranje občin nas ni prizadelo na način, kot je marsikoga v mestu. Možnosti za rekreacijo na prostem imamo neskončno. Veliko nas ima doma zelenjavni vrt, ki nas oskrbuje z zelenjavo, jablane in slive za hišo pa skrbijo za sezonsko sadje.

Poleti je Zevnik najboljša (ali pa vsaj najbolj koristna) lokacija za sončne zahode. Naš je še vedno tam, kjer so včasih bili. Vir: mapire.eu

Kar ne uspemo pridelati sami, lahko kupimo pri lokalnih kmetih. In imamo srečo, da jih nekaj v občini vendarle še vztraja, kljub temu da 'se ne splača'. Meni se zdi neprecenljivo, da lahko večino zelenjave pridelam doma, da ima tast veselje s kravami in je večkrat problem prepolna kot prazna zamrzovalna skrinja. Pa to, da pri Janezu lahko kupim med, ki ga njegove čebele pridno nabirajo v Dobcu. Niti spomnim se ne, kdaj sem nazadnje jajca kupila v trgovini. Pa kruha tudi ne, je le mlin v pritličju. Držim pesti, da se moji najljubši proizvajalki skute spet zahoče vsakodnevnega ukvarjanja z mlekom. Štrudelj je pač pomanjkljiv brez nje.

Ja – živlejne je, kar je na krožnik', je zadnjič komentiral gospod, ko sem zadihano grizla kolena za na Slivnico. Redna napaka, hrana pred hojo. Rada hodim v hribe, še raje pa imam razglede, ki so v resnici glavna motivacija za vzpon. Navdušuje me, koliko različnih pogledov na Cerkniško polje se odpira s Slivnice, Križne Gore, Stražnika, Špičke. Predvsem pa to, kako se skozi čas spreminjajo. Pa s tem ne ciljam le na vodostaj jezera ali letne čase, temveč na čas in družbene spremembe.

Pogled s Slivnice proti Snežniku. Foto Eva Harmel

Uživam, ko starejši pripovedujejo o tem, kako je bilo včasih, kaj so počeli, ko so bili še mulci. Stare slike, pripovedovanja in zemljevidi ti razkrijejo marsikatero zanimivost, zaradi katere si lažje predstavljaš, kakšno življenje so živeli domačini, kakšna je bila krajina. Že ledinska imena nakazujejo na lastnosti, zaradi katerih so bila območjem imena nadeta. Na primer Golo, vrh nad Grahovim, se je po taščinih besedah kosil, ko je bila še majhna. Del, ki je še vedno košen, je čedalje manjši.

                                               Golo. Foto Eva Harmel
 

Golo je samo še na majhnem delu golo – označeno z rdečo. (vir podatka: Geodetska uprava Republike Slovenije, Register zemljepisnih imen, datum veljavnosti podatkov: 6. 10. 2020)

 

Nekdaj so do njega dostopali z voli in vprego, košnja je bila celodnevno opravilo več družinskih članov. Dandanes je za obdelavo s kmetijsko mehanizacijo težje dostopna, količina sena pa takšna, da se (finančno) ne splača. Če ti tega nekdo ne pove, niti ne pomisliš, da se je cela pobočja, danes porasla z gozdom, nekoč kosilo.

Zaradi zaraščanja se je zaprl marsikateri razgled. Če so otroci še dobrih 40 let nazaj lahko z Grahovega mahali prijateljem na Špičko, ki so jim kričali, naj pridejo gor, si danes z nekaj razgleda nagrajen šele takrat, ko listje odpade z dreves.

Pogled s Špičke proti Grahovem. Foto Eva Harmel

 

Lastniška struktura je, predvsem na rodovitnem delu polja, razdrobljena. Kmetije so majhne, družinske. Mladih prevzemnikov kmetij se ravno ne tare, povprečna starost gospodarja kmetije v zahodni statistični regiji je, glede na zadnje podatke v letu 2016, 58 let.[1] Lahko pričakujemo, da bo zemljišč v uporabi in s tem površin s tradicionalno rabo v prihodnje še manj? Tudi to je eden izmed potencialov in izzivov hkrati.

Zaradi vsega navedenega sem prepričana, da so lastniki zemljišč ključni upravljavci tega prostora. V sodelovanju z Notranjskim regijskim parkom, ki kot upravljavec zavarovanega območja išče pravo razmerje med varstvom in razvojem območja. Kar ni lahka naloga. V letošnjem letu je bila vzpostavljena nova učna pot po Drvošcu, ki bo na jezero zagotovo privabila še več obiskovalcev. Bodo pa na ta račun površine, kjer je prioriteta varstvo narave, razbremenjene pritiskov. Med drugim pa tudi manj obiskane poti, gozdne ceste in vlake, ki zahvaljujoč temu ostanejo tistim, ki na poti raje srečajo medveda, kot hodijo v gruči.

Notranjski regijski park pa ponuja veliko več kot Cerkniško jezero, ki je sicer za obiskovalce najbolj privlačen del parka. V občini imamo nešteto kotičkov, kjer se skrivajo priložnosti – za marsikaj, kar bi lahko obiskovalcu, ki zaradi jezera zaide v naše konce, ponudili in ga tu zadržali malo dlje. V nekaterih primerih so to možnosti za razvoj novih dejavnosti, lokacij, ponudbo domačih pridelkov in izdelkov, ki jim morda manjka samo promocija, pri nekaterih pa v obujanju nečesa, kar je nekdaj bilo. Na primer s prikazom in vključevanju obiskovalcev v kmečka opravila, ki niso več živa, ali pa v obnovi in vnosu dejavnosti v objekte, ki propadajo.

Domačija Grahovo 62, po domače Fužina, nekdaj kovačnica in mlin. Foto Eva Harmel

Pri različnih interesih in pogledih na svet je izziv, da naše kraje ohranimo take, da nam bodo dolgoročno zagotavljali grofovsko življenje, velik. Lokalna samooskrba, nova delovna mesta in ohranjena narava bi morale biti ene izmed ključnih sestavin vizije razvoja občine. Pa zdrava kmečka pamet in to, da je včasih manj več, kar dandanes poskušamo zapakirati v pridevnik 'trajnostno'.

 

Eva Harmel je krajinska arhitektka, zaposlena v podjetju ZaVita, d.o.o., ki se ukvarja z varstvom okolja in narave. Je glavna pomočnica mlinarja pri Špilarjevem mlinu. Rada potuje po svetu, še raje pa se vrača v domače kraje, v katere je že od nekdaj zaljubljena. Predvsem v razglede, gozdne barve, sončne vzhode in zahode. Ponosna je na ljudi, ki delajo stvari z ljubeznijo in spoštovanjem sveta okoli sebe.

 

---

[1] Statistični urad Republike Slovenije, 2020. Družinska delovna sila po spolu in povprečni starosti, po kohezijskih regijah, Slovenija, večletno. Dostopno na: https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/1516110S.px/table/tableViewLayout2/