GOSTUJOČE PERO: FRANCE ARHAR SOBIVANJE Z NARAVO

Dogodki letošnjega leta, povzročeni z virusom »covid 19«, so presentili ves svet. Ne poznam inštitucije, države, ali posameznika, ki bi ob snovanju načrtov za prihodnost ob koncu preteklega leta računal s tovrstno neznanko, predvsem pa s številnimi problemi, ki jih bo povzročila celotnemu človeštvu. Čeprav  je zgodovina polna vojn, naravnih katastrof in tudi epidemij, ki so pustile za seboj številne človeške in materialne žrtve, pa vsakodnevni bralec nima za nobeno od njih pravega občutka, če je sam ni doživel. To je na drugi strani dokaz, kako kratko je naše življenje, na kar so opozarjali že stari Rimljani z znamenitim stavkom: »Vita nostra brevis est.« Vse je minljivo, le čas je večen, je na drugi strani razpravljala vrsta znanih filozofov, na čelu s Kantom in Heglom. Ergo, tisto kar živi, je podvrženo spreminjanju in prilagajanju in na koncu smrti. Zakaj taka razmišljanja? Ker smo drobcen delček kozmosa, skupaj z naravo in vsem, kar nas obdaja. Še dve zanimivosti iz tega zornega kota, povezani s sedanjo pandemijo: ko je v Rimu vladal Mark Avrelij, je leta 67 po Kristusu preganjal kristjane in med njimi mučil in usmrtil tudi žensko z imenom Korona, ki je bila pozneje razglašena za svetnico in zavetnico proti epidemijam. Ne pozabimo, v Cerknici so naši predniki zgradili prvo cerkev v 14. stoletju, ko je bila epidemija kuge, in jo posvetili sv. Roku, zavetniku proti tej bolezni. Še na nekaj so opozorili znanstveniki: da je pomladno enakonočje, ki običajno nastopi 20. ali 21. marca, letos nastopilo že 19. marca. Ta dogodek so posebej proslavili v določenih krajih Mehike in Velike Britanije, kajti to se je zgodilo prvič po 124. letih, kdaj bo njegova ponovitev, še niso izračunali.

Zakaj tak uvod? Na eni strani zato, da bi se, ob dnevnem hitenju, sprejemanju neštetih informacij z vsega sveta, ustavili in vprašali, v kakšnem okolju živimo in kakšna je kvaliteta našega bivanja. Vemo, da na slednjo vplivajo različni faktorji in dogodki, vendar je najpomembnejši med njimi naravno okolje, ki s  svojo raznolikostjo in vplivom sooblikuje naše rezultate na poti do zastavljenih ciljev. Pri tem mislim tako na celotno biotsko sestavo narave, na zrak, brez katerega ne moremo živeti, in vse ostalo, kar nam narava ponuja.

V letih, ko sem bil guverner, sem pogosto potoval v ZDA, najpogosteje v Washingon, kjer imata sedež Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka. Tam sem srečeval ljudi z vsega sveta in v različnih razgovorih z njimi običajno razreševal  finančne in gospodarske probleme, s katerimi se je soočala tudi mlada slovenska država. Poleg slednjih pa je človek spregovoril s sogovorniki tudi o vrsti drugih stvari, ki spremljajo življenje. Nekega dne, aprila 1993, sem v odmoru za opoldanski prigrizek prisedel k dvema gospodoma, ne vedoč, od kod in kdo sta. Na moje vprašanje, če sta iz Centralne banke ali Ministrstva za finance, je bil njun odgovor, da sta iz univerze v Sidneyu in da po pogodbi delata za Svetovno banko na projektu »Vpliv naravnega okolja, s poudarkom na zraku, vodi in soncu, na človekovo bivanjsko okolje«. Ko sta ugotovila, da sem Evropejec, sta mi takoj povedala, da sta do sedaj v Evropi odkrila dve v tem smislu dobri lokaciji: ena je na Bavarskem, v Schwarzwaldu, druga je na severozahodu Jugoslavije in jo predstavlja pogorje Snežnika vse tja do Cerkniškega jezera. Iskreno rečeno, bil sem presenečen in hkrati navdušen. Na moje vprašanje, kaj dela to območje tako posebno in ugodno za človekovo bivanje, sta odgovorila, da se morski zrak, ki prihaja iz Kvarnerskega zaliva dviguje ob pobočjih Snežnika, bogatega z gozdovi in se nato spušča na drugo stran preko Babnega polja, Leskove in Loške doline do Cerkniškega jezera. Pri tem spuščanju se obogati s kisikom, ki ga proizvaja bogata gozdna pokrajina, slednjemu pa so dodani hlapi sladkih voda, ki imajo na istem območju številne izvire. Po tej razlagi sem sogovornikoma povedal, da sam prihajam prav iz tega območja, da je tam moj rojstni kraj Cerknica in da je to danes nova samostojna država Slovenija. Oba sta bila zelo navdušena in hkrati presenečena nad takim naključjem. Prav zato se je naš razgovor nadaljeval v popoldanski čas, imela sta številna vprašanja o jezeru, ljudeh, kmetijstvu, turizmu, vse to je postalo trenutno pomembneje vis a vis različnim monetarnim problemom.

Ko me je obiskal švicarski guverner dr. Markus Lusser in sem ga povabil na kosilo, si je želel na Notranjsko, da bo videl, kako izgleda naša dežela, predvsem pa pokrajina. Bil je navdušen nad »to podobo raja«; na eni strani malo s snegom pobeljena Slivnica, na drugi strani lesketajoče se jezero in gozd s svojo vonjavo. Ko me je vprašal, na kakšni nadmorski višini se nahajava in sem mu povedal, da na cca 570 metrih, je takoj pripomnil, da v Švici velja bivanje na višini med 400 in 600 metri za življenje z boljšimi življenjskimi pogoji in je iz tega zornega kota tudi pri davčni upravi tretirano drugače. Če se ozremo po Sloveniji, ugotovimo, da je malo večjih urbanih naselij na taki nadmorski višini in obdanih s tako naravo, kot je Cerknica.

Še en dogodek, povezan z domačim krajem in okoljem, mi bo ostal v nepozabnem spominu. V začetku decembra leta 1994 smo imeli pogajanja s skupino bančnikov iz ZDA, Kanade, Francije, Nemčije, Velike Britanije in Japonske, povezana s starim jugoslovanskim dolgom. Zvečer smo šli na večerjo v Loško dolino. Noč je bila jasna, pokrajina je bila prekrita s snežno odejo. V Ljubljani je bila gosta megla, ki se je raztezala skoraj do Unca. Na cestninski postaji na Uncu je gospa Maggie Mudd iz New Yorka naenkrat vzkliknila: vidim zvezdnato nebo! Koliko zvezd in kakšna svetloba. Ustavili smo avto, izstopila je in se čudila, ali je kaj takega še mogoče. Kot mi je rekla, v New Yorku, take možnosti ni in človek ne ve, kakšno bogastvo je nad njim. Med večerjo je še nekajkrat stopila iz restavracije, občudovat zvezdnato noč.

Ob Cerkniškem jezeru vedno nastaja novo življenje. Foto France Arhar

To so le trije primeri iz mojega življenja, ki sem jih doživel z različnimi tujci, ki so pokazali izjemno občudovanje do dežele ob Cerkniškem jezeru. Ali se mi sami - ob dnevnem hitenju in skrbeh - vsega tega zavedamo? Kje bivamo, kakšen zrak vdihavamo, kakšno vodo pijemo, kaj vse najdemo v gozdu, ki nas obdaja? Roko na srce, verjetno vse to jemljemo kot naravno dano, kar v resnici je, zato je naša odgovornost, da to zapustimo našim zanamcem, še toliko večja.

Dovolite mi, da omenim lastno doživljanje jezera z okolico, iz mojih študentskih let. Jezero sem doživljal v vseh letnih časih, najraje pa pozimi, ko doma ni bilo toliko dela. Skupaj s kolegi iz Cerknice, Dolenje vasi in Jezera, smo z veseljem igrali hokej. Prve drsalke smo si naredili sami. Na smrekovo deščico smo pritrdili 6-milimetrsko betonsko železo, usnjene jermene pa nabavili pri čevljarjih in drsalke so bile narejene. Si lahko predstavljate, kolikšna je lahko bila hitrost na njih? Simbolična. Za hokejsko palico je služila drenova veja, ki je bila primerno raščena v obliki črke L. Naslednji napredek so bile železne drsalke, ki si jih s posebnim ključem privil na zimske čevlje »gojzarice«, hitrost je bila še večja. Zadnja stopnja so bile prave hokejske drsalke, ki so predstavljale pravo cenovno vrednost. Pisal sem teti v Toronto, če mi lahko pošlje stare rabljene, ki naj bi bile cenejše. Kakšno navdušenje, ko je prispel paket z novimi kanadskimi drsalkami CCM, ki jih imam še danes. Kako je to drvelo. Nikdar ne bom pozabil božičnega dne leta 1970. Na jezeru je brila burja, na poti do njega je ustvarjala zamete. Temperatura je bila -8 stopinj. Kljub mrazu nas ni zeblo, kajti pri hokeju protebuješ moč, hitrost in seveda pogum, še posebej če drsaš po naravnem ledu. Naenkrat je pak odletel daleč od nas in sam sem bil prvi, ki sem mu sledil. Po približno 30. metrih se je led udrl in znašel sem se v globoki ledeni vodi in se potopil. K sreči nisem zgubil luknje nad seboj. Začel se je boj za življenje; zavedal sem se, da če zgubim luknjo, bo konec z menoj. Prizadeval sem si priti ponovno na led, a ta se je lomil, ker je bil pretanek. Izgubil sem rokavice, roke imel porezane od ledu, kolegi so mi želeli pomagati, vendar zaradi debeline ledu nihče ni upal do mene. Nato so mi vrgli svoje hokejske palice, s pomočjo katerih sem si okrog luknje ustvaril večjo oporo in z zadnjimi močmi ponovno prišel na led. Pri drsanju do Goričice so mi lasje pomrznili in nekdo, ki je slučajno prišel mimo s »fičotom«, me je odpeljal do Cerknice. Doma mama ni takoj opazila, da sem moker, šele, ko sem se sušil na krušni peči, je zgodba prišla na dan. Naslednji dan so nekateri govorili, da sem utonil, drugi pa pripovedovali dejansko zgodbo. Božična zgodba ni bila dovolj, kajti že naslednji dan so me kolegi ponovno zvabili na led, brez hokejske palice, ki je ostala ob luknji in preko noči primrznila. Kako do nje? Pet se nas je uleglo na led, drug za drugim, zadnji je imel dolgo palico in z njo udarjal po primznjeni hokejski palici, da se je odtrgala od ledu in smo z njo spet lahko zaigrali. Pravijo »mladost je norost ...«, čeprav sem bil tedaj že absolvent na fakulteti. Človek mora imeti srečo, ne glede na napore in cilje, ki si jih zada.

Drsalke in palica čakajo led. Foto France Arhar

Še dogodek iz poletnih dni. Jezero se je poslavljalo in odhajalo v jame in z njim seveda ribe. Neko soboto v juliju leta 1965 sta prišla k meni kolega s povabilom, naj grem naslednje jutro ob 4h z njima, ker bo presihal Zadnji kraj. Po tem je prišla pride soseda, ki me je prosila, če bi prišel v nedeljo zjutraj betonirati ploščo in sicer ob 5h. Kaj zdaj? Ni bilo druge izbire, kot prestaviti obisk na jezeru na 3. uro. Rečeno - storjeno, prišli smo tja, voda je odtekala, ribe so se premetavale v blatu in čakale rešitelje. Napolnili smo vsak svojo vrečo, ob 5h sem bil skupaj z ostalimi pri betoniranju plošče, ob 10h sem odšel z avtobusom do Škofje loke in Mengša, da so bili  še sorodniki deležni bogatega ulova. Resnici na ljubo, moram priznati, da sem imel probleme s sprevodnikom avtobusa, ker je iz vrečke, v kateri so bile ribe, začela kapljati voda. Sprevodnik je spraševal, kdo vozi kislo repo. Vožnja se je srečno zaključila, doma in sorodniki, vsi smo imeli sveže ščuke, ki so veljale za najboljše ribe.

Ja, mnogo je zgodb povezanih z ribami, večinoma veselih, nekatere tudi žalostne, zaradi tistih, ki sem jim pomagal pisati pritožbe zoper odločitev sodnika za prekrške. Če je bil konec dober, smo ponovno jedli ribe, v enem primeru mi je prizadeti prinesel celo fazana, kajti od ribiške družine, ki je zahtevala 4-kratno ceno za ulovljene ribe, na mojo pritožbo ni prišel odgovor, kar je pomenilo, da kazni ni bilo treba plačati. Lepi spomini bežijo tudi na dni, ko sem »fural« par Švigljevih konj, ko smo šli v jezero po »kravino« za steljo. Še lepši so tisti, ko sva si s soprogo kupila kanu in veslala po jezerski gladini, mirni kot olje, v kateri se je odslikavala Slivnica ali mogočni Javorniki.

Slivnica se zrcali v jezeru. Foto France Arhar

Dovolj je preteklosti, dogodkov z jezerom in njeno okolico, ki je bogata z gobami in divjimi živalmi, od katerih mi še posebej ostaja v spominu srečanje z velikim medvedom, na poti, ki vodi nad jezerom, med Goričico in Dolenjo vasjo. Prepričan sem, da ima vsakdo od nas svoja doživetja in spomine na različne dogodke, povezane z jezerom in njegovo  okolico. Ko človek vse to doživlja in se zaveda, v kakšnem privilegiranem okolju živi, še v večji meri razume, zakaj je bil ustanovljen »Notranjski regijski park«; z namenom, da se ohranijo in varujejo naravne in kulturne vrednote regije in ozavešča prebivalstvo ter obiskovalce na nujno sožitje med človekom in naravo. Da so prizadevanja in aktivnost ekipe, ki dela  v tej instituciji, pravilna in gredo v pravi smeri, dokazuje med drugim tudi zadnje priznanje Turistične zveze Slovenije za prvo mesto za učno pot Drvošec. Vse, kar je ob tej poti, je občudovanja in posnemanja vredno. Vsakemu obiskovalcu daje v različnih smereh osebno zadovoljstvo, dodatno znanje, predvsem pa zavedanje, da je narava hkrati ob snovanju človeškega uma in rok neizmerna zakladnica vsega, kar človek potrebuje za dnevno eksistenco. Iskrene čestitke vsem, ki ste pri tem projektu sodelovali! Hkrati čestitke tudi za vse ostalo, kar je »zrastlo« ob jezeru, s številnimi informacijami, smerokazi, v posebnem stilu, ki se prilagaja okolici, iz katere tudi izhaja. Marsikje sem že bil in videl različne rešitve, priznam, da so tu unikatne.

Naj na tem mestu naj izrečem tudi čestitke Viku Kebetu in njegovi družini, ki je s svojo edinstveno stvaritvijo prispevala, že pred ustanovitvijo »Parka« prvi največji delež k promociji Cerkniškega jezera. Njegov stvariteljski duh ne miruje, kar je v zadnjem času ponovno dokazal z ornitološko učilnico, kakršne še nisem srečal kje drugje, ne doma ne v tujini.

Vzpodbudna je tudi ugotovitev, da si ekipa prizadeva in uspeva pri pridobivanju evropskih sredstev preko kohezijskega sklada, preko katerega se bodo lahko v prihodnje uresničili še marsikateri novi projekti in zamisli, ki bodo še obogatili poslanstvo »Parka« pri doseganju novih ciljev. Verjetno je ekipi znano, da v Bruslju že več let deluje slovensko gospodarsko predstavništvo, ki ga vodi dr. Draško Veselinovič, ki dobro pozna »Know-how«, kako priti do dodatnih evropskih sredstev.

Ker ima »Park« v svojem poslanstvu za cilj tudi ozaveščanje prebivalcev in obiskovalcev, v smeri trajnostnega  razvoja celotne regije, z namenom zavedanja, kako sta človek in narava prepletena in v največjem sobivanju, želim v nadaljevanju dati nekaj predlogov, na kakšen način življenje prebivalcev v tej regiji še obogatiti. Pri tem izhajam iz ugotovitve, da je Občina Cerknica ustanoviteljica »Parka« in da je območje, ki ga pokriva »Park« le cca 20 km manjše od občinskega. S tem želim poudariti, da se zavedam, kaj so primarne kompetence Občine in kam lahko seže »Park«. Še prej moram pohvaliti Občino za vse, kar je bilo v zadnjih letih narejenega, tako v Cerknici kot tudi celotni občini. Regija je postala prepoznavnejša, veliko starih stvari obnovljenih, infrastruktura posodobljena, razširjena parkirišča, mnogo fasad na starih stavbah renoviranih in ne nazadnje, napisi na poteh, koliko minut človek potrebuje do posamezne stavbe, na primer do knjižnice, spet nekaj novega, kar spodbuja h gibanju brez uporabe motorizacije.

Pri svojih predlogih izhajam iz treh predpostavk: volje oziroma večinskega konsenza; ročnosti in seveda finančnih sredstev, brez katerih običajno ne gre.

- Začenjam pri Rakovem Škocjanu: enostavno ne razumem, ko že vrsto let poslušam, da bi bilo asfaltiranje ceste skozi to dolino naravi škodljivo, ker mora ostati nedotaknjena. Da ni človeku bolj škodljiv prah, ki se dviga za avtomobili v poletnem času, bi me težko prepričali. Prepotoval sem vse skandinavske države, do Nordcapa, pa tudi Islandijo, obiskal številne naravne znamenitosti, vendar povsod so bile poti asfaltirane. Prepričan sem, da bi tovrstno investicijo podprla večina občanov, zato predlagam, da dobi primerno prioriteto.

- V Cerknici se že dolgo časa govori o obvoznici, zavedam se tudi kakšne so težave z lastniki, povsod v Sloveniji, ne le pri nas, hkrati, da govorimo o državni cesti, imamo svojo poslanko v DZ, nujno je potrebno narediti vse, da se v bližnji prihodnosti ta projekt uresniči, kajti prav sedanji čas, povezan z dodatnimi evropskimi sredstvi zaradi pandemije, je enkratna priložnost.

- Pešpot, ki so jo še v bivši državi zgradile mednarodne študentske brigade še danes nima nobenega znaka, komu je namenjena. Po narisanih rumenih stopinjah naj bi služila pešcem, hkrati pa jo uporabljajo tudi kolesarji. Če si ogledate tovrstno ureditev v nekaterih drugih slovenskih krajih, imajo take poti prometne znake, ki opozarjajo na pešce, ali pa tudi kombinirano, na kolesarje. V kolikor za kolesarje ni predvidena vožnja, kar zatrjujejo nekateri policaji, čeprav ni prometnega znaka, je potrebno na glavni cesti od šole do mostu postaviti ustrezne prometne znake.

- Ko govorimo o pešcih - na poti do šole opažam šolarje, ki so večinoma nekulturni - te pogleda v oči, če nima v rokah pametnega telefona, vendar te ne pozdravi. Turizem smo ljudje, tovrstne kulture povsod primankuje, zato mora biti naša skupna skrb, najprej v družinah in seveda tudi v šoli, da tovrstni pozdravi pridejo v navado, kajti tudi to spada k naši gostoljubnosti in prijaznosti. Dober glas gre v deveto vas.

- Kot mi je znano, je odločitev o gradnji pešpoti oziroma kolesarske steze, od pokopališča do jezera že sprejeta, ostaja upanje, da bo zgrajena v najkrajšem času, kajti za mnogo voznikov je ta pravo dirkališče. Kljub temu, da grem večkrat s kolesom okrog jezera, na tem delu poti še nisem srečal policije ali radarja, pa bi bila nujno potrebna. Enako bi bilo potrebno postaviti table za omejitev hitrosti tudi na gozdni poti okrog jezera, kajti nekateri ne poznajo kulture, ne do človeka ne do narave.

- Stavba ob parkirišču na Cerkniškem jezeru je že nekaj časa v gradnji. Ne vem, kaj je vzrok za tako počasna dela: preobremenjenost izvajalcev ali pomankanje finančnih sredstev? Taka počasnost ni vzpodbudna, spominja na gradnjo Noetove barke.

- Ne  poznam sodelovanja med »Parkom« in kmeti, ki  obdelujejo kmetijska zemljišča. Po mojem vedenju, turizem in kmetijstvo morata drug drugega dopolnjevati, kajti slednje je pomemben del naravne dediščine. Sedanja kriza je med drugim pokazala, da je Slovenija z vidika kmetijske samooskrbe med evropskimi državami, na njenem repu, le okrog 30% hrane je pridelane  doma, kar je ob neizkoriščenih obdelovalnih površinah zaskrbljujoč podatek. Za mnoge ima zemlja vrednost in spoštovanje, le, če ima status zazidalne površine. Če se ozremo v našo soseščino, Avstrijo ali Italijo, na kolikih površinah so table, ki opozarjajo na pridobljena evropska sredstva ob domačem sodelovanju turizma in kmetijstva. Žal doma še nisem videl podobnega panoja.

- Ko smo soočeni s sedanjo krizo, za katero ne vemo, koliko časa bo trajala in kolikšne bodo dodatne negativne posledice, tako za turizem kot tudi vrsto drugih panog, bi kazalo razmisliti, kako skupaj vlagati v zasebne apartmaje. Strah pred virusom bo trajal še dolgo, kar pomeni, da bo zanimanje prav za te manjše kapacitete. Zato bi kazalo razmisliti, kaj lahko naredi skupaj z lastniki tudi Občina, kajti denar v vsej zgodovini še ni bil tako cenen, kot je zadnja leta. V mislih imam time-sharing in joint-ventures, kar se že izvaja v tujini. Glede na vse okoliščine ima v naši občini prvo mesto individualni turizem, celo butični glede na dane naravne danosti.

- Končno naj omenim še naslednje: tako »Park« kot Občina imata svoje statutarne organe, ki sprejemajo potrebne odločitve. V srednji Evropi, še posebej v njenem germanskem delu podjetja, ki imajo status družbe z omejeno odgovornostjo in tudi različne javne inštitucije, prakticirajo tudi obliko »sosveta« (Nemci mu pravijo Beirat). Vanj povabijo različne profile strokovnjakov, ki vsak iz svojega zornega kota posredujejo na podlagi svojih izkušenj in znanj, svoje rešitve k posameznim problemom, s katerimi se sooča inštitucija. Mislim, da bi bilo pametno, da tudi »Park« razmisli o taki možnosti, če želi s svojim delovanjem oziroma poslanstvom prosperirati, najprej v dobrobit vseh domačinov, kot tudi tujcev, ki bodo še v večjem številu odkrivali nam ljubo in dragoceno destinacijo, Cerkniško jezero s svojo bogato naravno okolico. Če je v 17. stoletju Valvasor uspel s predstavitvijo pri Kraljevi akademiji v Londonu, bi morali mi, ki smo od leta 2004 člani Evropske unije, to storiti danes v vseh unijskih državah, kajti tovrstne destinacije bodo v prihodnje, zaradi znanih razmer, kot tudi onesnaženosti okolja in novih tehnologij, še bolj iskane. Star slovenski pregovor pravi: Zdravje je največje bogastvo. Če k temu dodamo še: ob dobrem zraku, čisti vodi in na optimalni nadmorski višini, kjer je delovanje sonca najbolj učinkovito, imamo lahko nov slogan za promocijo naše regije.

 

France Arhar. Foto Commons Wikimedia

 

 

 

 

France Arhar je eden od najpomembnejših slovenskih bančnikov. Leta 1991 je postal prvi guverner Banke Slovenije. Za krajši čas se je preizkusil tudi v politiki. Cerkničana Arharja je bogata kariera vodila po vsem svetu, vendar je ostal zvest rodnemu kraju in ves čas bival v družinski hiši. Od leta 2018 je tudi častni občan Občine Cerknica. Je zelo pogost obiskovalec narave Notranjskega parka - po njem z ženo najraje kolesarita, velikokrat pa se tudi sprehajata ali gobarita. Je družinski človek, zdaj že nekaj let upokojen, zaradi svojih izjemnih izkušenj v sveti financ pa je pro bono svetovalec predsednika države Boruta Pahorja za področje gospodarstva in financ.