GOSTUJOČE PERO: LARIS ŽURGA: Kako sem postal mojster preživetja v naravi

Prihajam iz male vasice na Dolenjskem. Iz okolice Šentvida pri Stični. Danes menim, da je moja velika prednost pred nekom iz mesta ravno ta, da sem odraščal na majhni kmetiji, pri stari mami pa so imeli veliko kmetijo. To za seboj potegne veliko znanj, ki danes tonejo v pozabo in se ne zdijo več samoumevna. Dodana vrednost je tudi, da sem vsako poletje s svojim mlajšim bratom, ki je bil tabornik, odšel na 10-dnevni tabor ob Kolpo. Sam nisem bil nikoli član tabornikov, nisem nosil kroja. Sem pa opravljal taborniške veščine, na primer: topograf, zbiralec zdravilnih zelišč, pionir, meteorolog, pevec, bolničar, lokostrelec, plavalec, ribič, kuhar in še mnoge druge. Seveda se takrat nisem zavedal, da bom podobna znanja prenašal na ostale in še manj, da bom pisal, snemal prispevke in oddaje za televizije in radie o tem. Pripravljam tudi knjigo, ki je hkrati priročnik preživetja v naravi in knjiga z zgodbo, kako skupina mladih preživi počitnice pri stricu – brez telefona.

Kako si brez kupljenih materialov naredimo bivak v naravi? Foto Laris Žurga

Vsa ta znanja in veščine sem srkal in jih preizkušal na terenu, vendar takrat ni bilo veliko knjig na temo preživetja v naravi. Do srednje šole sem imel samo kak taborniški ali skavtski priročnik, potem pa sem v dar dobil knjigo "Življenje v naravi", ki je zame postalo sveto pismo preživetja v naravi. Seveda sem dojel, da ni dovolj samo branje knjig, ključno je iti na teren, v naravo, in vse preizkusiti.

Preživetja v naravi se ne moreš naučiti iz knjig. Foto Laris Žurga

V srednji gostinski šoli sem imel tri sošolce, s katerimi smo bili navdušenci in veliki ljubitelji avantur v naravi. V prvem letniku smo se odločili, da gremo skupaj na poletne počitnice. Za 3 tedne na Koroško – brez hrane - in preživeli smo. V drugem letniku smo zadevo ponovili, tudi 3 tedne v popolni divjini, brez hrane. To nam je pomenilo velik izziv, hkrati pa smo bili srečni, polegtega smo ob tem napredovali v mnogih pogledih. Imeli smo zagotovo veliko več samozavesti in boljšo samopodobo. Da o novih osvojenih veščinah sploh ne govorim. Sledile so zimske počitnice v drugem letniku, odločili smo se, da gremo za sedem dni na našo lokacijo, tokrat pa smo s seboj imeli nekaj hrane. Spomnim se piščanca, ki smo ga pekli v našem bivaku na ražnju – palici, nekaj konzerv, kruh smo si pekli sproti. Te odprave smo potem tradicionalno ponavljali vsako poletje in vsako zimo, še po končani srednji šoli, ko smo bili na fakulteti. Če bi naši starši vedeli, da odhajamo brez hrane in kje se potepamo, ne vem, kako bi odreagirali.

Nato so se naše poti razšle in mislim, da sem edini od štirih, ki to tradicijo nadaljujem vsako leto na naši lokaciji, poleti in pozimi, vsaj za en vikend, raje več dni. Na to našo lokacijo sem vedno vzel  prijatelje in prijateljice, kjer so spoznali, kako lahko skupina desetih odraslih ljudi ves vikend preživi z enim kilogramom riža, ali celo brez tega. Vsi so mi že dolgo prigovarjali, naj ustanovim šolo preživetja, meni se pa niti sanjalo ni, kako. Takrat sem vedel le za Braneta T. Červeka, da se ukvarja s tem. Zelo ga cenim in spoštujem, sva znanca in danes učiva udeležence enakih ali zelo podobnih veščin, vsak na svoj način.

V tistem obdobju se knjig na temo preživetja v naravi pri nas ni dobilo zlahka, tudi posameznikov ali organizacij, ki bi ta znanja predajali (razen tabornikov,  skavtov in Slovenske vojske) nisem poznal. Šele kasneje so se začele pojavljati razne oddaje o preživetju, večino knjig pa sem kupil v tujini.

Delavnica preživetja ob Cerkniškem jezeru. Foto NRP

 

Veliko sem bral in pridobil ogromno informacij, jih preizkušal na terenu in seveda predajal naprej svojim prijateljem. Ugotovil sem, da so pri predajanju znanja ključne dobre definicije. Če nimaš prave definicije, potem tudi ne veš, kaj je tvoj cilj. To je smiselno, kajne? Na primer, kaj je definicija netiva? Netivo so vse suhe stvari, ki so tanjše od »šivanke«, ki ujamejo iskro ali plamen in zagorijo, še preden preštejemo do 5. Kako velik ogenj potrebujem? To sem definiral na podlagi izkušenj, ko sem bil predaleč od ognja ali pa mi je bilo zelo neprijetno, če sem bil preblizu. Torej moram obdržati primerno razdaljo, da si česa ne zažgem in se ne opečem. Definicije so pomembne.

Narava ponuja vse, kar potrebuješ - material za ogenj, vrvi in še in še. Foto NRP

Potem je potrebno vse te informacije preveriti. Na primer, kako deluje signaliziranje s CD ploščkom? Ste prepričani, da bo pilot, ki je en kilometer oddaljen od vas, prepoznal signal, in vedel, da potrebujete pomoč? S seboj ste vzeli plošček ali pločevinko, ker ste  nekje prebrali, da se s tem super signalizira. Naj vam povem, da ni boljšega, kot je ogledalo! Na podlagi večletnih lastnih preverjanj sem ugotovil, kaj deluje in kaj ne deluje ravno najbolje. Morda v kakšni reviji vidite indijanski šotor pozimi, v katerem gori zelo majhen zvezdni ogenj, na sliki vidite kratka polena, slabo zalogo drv. Ali verjamete, da vas bo tak ogenjček grel pri minus 20 stopinjah Celzija? Seveda ne in to sem izkusil na lastni koži.

Bil sem zelo motiviran, da postanem inštruktor preživetja v naravi. Vedel sem, da potrebujem veliko znanja, ki ga bom lahko prenesel naprej in komu pomagal odkriti naravo v vsej njeni lepoti. Učiteljev preživetja, ki bi od tega tudi živeli, v Sloveniji ni bilo veliko. V tujini je to bolj razširjeno. Vse nas lahko danes preštejemo na prste ene roke, seveda pa so učitelji, ki poleg redne službe opravljajo tudi to dejavnost.

Vedel sem, da ljudje potrebujejo preizkušene informacije in preverjena znanja, da sami ne odkrivajo »tople vode«. Temu so namenjeni tečaji, šivanja, vožnje, letenja, plovbe, varna uporaba motorne žage, preživetja v naravi in v urbanem okolju in podobno. Imel sem  srečo, da sem osebno spoznal dva že izkušena inštruktorja, ki sta mi na začetku zelo nesebično pomagala z nasveti. Trajalo je kar nekaj let, preden sem izvedel prvi tečaj, za katerega so udeleženci plačali. Danes se profesionalno ukvarjam s tem. Naj povem, da imam na svojih tečajih udeležence, ki so na določenih področjih bolj podkovani od mene, kar je dobro. Prepustim se jim in s tem pridobivam nove izkušnje, ki jih vključim v svoje tečaje in delavnice. Najlepše pa je slišati povratne informacije od udeležencev, ki so zelo hvaležni za izkušnje in povedo, kako nekaj, česar so se naučili od mene, deluje res dobro.

Med potepi v divjini je treba biti pozoren na vse. Kjerkoli lahko najdete kaj, kar vam bo kasneje prišlo zelo prav. Foto NRP

Vprašanje na mestu je verodostojnost inštruktorja preživetja v naravi. Kakšno znanje in izkušnje ima, da vam lahko odgovori na vprašanja iz antropologije, znanosti, kemije, predvsem pa fizike. Pri bivakih gre predvsem za fiziko. Načrtujete pa bivak, kot da ste arhitekt; upoštevati odbojnost, absorbcijo, sevalno energijo, da boste zgradili primerno zatočišče. Če se teh stvari ne zavedamo, nimamo ali ne znamo narediti ustreznega orodja, bomo igrali na srečo. Pomembno je obdržati ustrezno telesno temperaturo, imeti znanje in orodje. Če odvzamemo od naštetih zadev samo eno, smo lahko v težavah.

Prebral sem res ogromno knjig in priročnikov, saj v tem resnično uživam. Obenem to  izboljšuje moje poglede in znanja, ki jih nato prenašam v prakso. Specializiral sem se za področje slovenskih gozdov. Pogosto imam občutek, da je moje življenje na podeželju res pomembno vplivalo name. Za te izkušnje sem neverjetno hvaležen in nihče mi jih ne more vzeti. Delo na kmetiji, njivah, v gozdovih, delo z živalmi, gasilstvo, strelstvo, lov, ribolov, pionirstvo, stezosledstvo, orientacija, vremenoslovstvo, kuhinja, taktične veščine, borilne veščine in samoobramba, permakultura, divja užitna hrana, življenje v naravi, in še in še. 

 

Prepoznate sledi na fotografiji? Foto Laris Žurga

Za zaključek pa še nasvet: preden se odpravite v naravo, se vedno dobro pripravite. Preverite teren (zemljevid), od opreme pa imejte s seboj vsaj 5 najbolj ključnih pripomočkov. To so nož, vrv, vir ognja, posoda in ponjava. Vsekakor o tem, kam greste, obvestite svoje bližnje, in tja potem tudi pojdite. Želim vam vse dobro!

Laris Žurga

Laris Žurga je inštruktor preživetja v naravi in tudi zasebno strasten ljubitelj narave. Že nekaj let plodno sodeluje z Notranjskim parkom - v okviru Tematskih vikendov v gozdovih ob Cerkniškem jezeru vodi izjemno priljubljene delavnice preživetja v divjini.