HIŠNO PERO: JOŠT STERGARŠEK: Biti biolog v Notranjskem regijskem parku

 Ko me je sodelavka prosila, naj napišem prispevek na temo, kako dojemam svojo službo v Notranjskem parku, kaj tu počnem in kako gledam na Cerkniško jezero, sem bil takoj za. 

Osasti pajek svojemu strašljivemu videzu navkljub človeku ni nevaren. Kot ostali pajki, je s svojim plenilskim načinom življenja vpet v prehranjevalni splet, naravno igro življenja in smrti, kjer dodaja svoj delček k vzdrževanju naravnega ravnovesja.

Do službe v Notranjskem parku me je pripevljala vztrajnost. In seveda ljubezen do narave, pravzaprav do vsega živega. Že kot mulček sem moral ujeti vsakega hroščka in k nosu nesti vsakega deževnika, ki sem ga opazil na družinskem izletu. Za starša je moralo biti precej naporno, meni pa se je zdelo sila kratkočasno. No, začetna naravoslovna vnema ni popustila in tako sem končal na ljubljanski Biotehniški fakulteti kot študent biologije.

 

Srednja rosika je ena najredkejših rastlin v Sloveniji. Preživetje tako redkih bitij, ki uspevajo na občutljivih rastiščih, lahko ogrozi že povečan obisk njenega nahajališča. Fotografija lahko posebneže z minimalnimi negativnimi posledicami približa javnosti.

Študij se je razvlekel, ker vsi predmeti pač niso bili tako zanimivi kot sistematika in ekologija, znanje s teh področij pa lahko razširiš in poglobiš le na terenu. Vendar lahko rečem, da so se celodnevna spoznavanja dnevnih metuljev po načelu ujemi in spusti, ptičarski izleti po naši in sosednjih deželah z daljnogledom in 'Svenssonom' v roki, ter dolge noči, preživete ob določanju takrat meni nepoznanih rastlin, in sanjarjenju o srečanjih s še nevidenimi vrstami iz priročnikov, obrestovala ... Po razgovoru so me poleti 2009 iz Parka poklicali, da me čaka prva 'prava' služba!

Portret samice zelenomodre deve razkrije podrobnosti na tem raznokrilem kačjem pastirju. Tak posnetek lahko naredimo le čisto od blizu, kar mi je omogočil nenavadno hladen in oblačen poletni dan. Dobrobit subjektov moramo vedno (!) postaviti pred 'dobro' fotografijo!

Moja takratna naloga je bila končati nekaj zadolžitev ob zaključku projekta LIFE Presihajoče Cerkniško jezero, saj so pol leta pred iztekom projekta ostali brez biologinje. Po zaključku tega velikega projekta, mi je tedanji direktor Tine Schein ponudil zaposlitev, z glavno nalogo popisovati rastlinski in živalski svet Notranjskega parka, kar naj bi nam služilo pri strokovnem utemeljevanju novih projektov in pri načrtovanju aktivnosti za ohranjanje narave nasploh. Čakalo me je obsežno terensko delo v toplem delu leta in pisarniško delo s poudarkom na pisanju projektov in opisov rastlinskih in živalskih vrst, ki živijo na območju Notranjskega parka, jeseni in pozimi. Izpolnitev sanj terenskega biologa, za kakršnega se imam! Z omenjenimi opisi organizmov je želel Tine nezamenljivo naravo Notranjske približati ljudem in hkrati izdelati spletni priročnik, s katerim si bodo lahko mladi in stari z vseh vetrov pomagali pri spoznavanju živih bitij in določanju vrst, in pri tem lahko zaupali v strokovnost opisov. Ta 'enciklopedija narave NRP', čeprav še zdaleč ne dokončna, bogati tudi našo današnjo spletno stran. V tistem času sem več prostega časa posvetil tudi naravoslovni fotografiji, da bi ljudem približal prostoživeča bitja, saj se mi je zdelo, da si marsikdo v naglici, h kateri nas nagovarja današnji življenjski slog, ne vzame dovolj časa, da bi opazil lepoto organizmov, ki nas obdajajo.

Poln izvir Pod pečmi v objemu jeseni je nepozaben prizor. Najlepši kotički so lahko vsem na očeh, pa jih niti ne opazimo, če si ne vzamemo nekaj časa. Ta pa v naravi drugače teče ... tako, kot mora.

Precej ljudi mi je reklo, kakšno srečo imam, da sem lahko od pomladi do jeseni v čudoviti naravi ... in prav so imeli. A moram izpostaviti, da obsežno terensko delo ni za vsakogar. Brez velike ljubezni do narave in neustavljive želje najti vsa bitja, ki na obiskovanem območju živijo, lahko vsakodnevni pohodi po žgočem soncu, z mrežo metuljnico v eni in beležko v drugi roki, hitro postanejo odveč. No, meni tako delo, čeprav fizično naporno, da zagon, da zdržim zame psihično izčrpavajoče dolgotrajno pisarniško delo. Prav zato je bila ta kombinacija terenskega in pisarniškega dela zame idealna, saj sem lahko obdržal motivacijo tudi za dolge ure sedenja pred monitorjem.

Tako sem začel spoznavati čudovito naravo Notranjskega parka. Poklicno in tudi zasebno. Takrat me namreč še niso vezale starševske dolžnosti in obveze, zato sem mnogo popoldnevov prebil v iskanju fotografskih motivov, ki se nepozornemu opazovalcu hitro skrijejo v poplavi bilk in cvetov. Pa saj veste, da sta poznopopoldanska in večerna svetloba za fotografa pogosto najbolj uporabni. Poleg jutranje, seveda. Poleti zgodnji svit nudi dovolj časa za krajšo fotografsko seanso še pred začetkom delovnika. Mnogo mojih fotografij iz časa pred otrokom smo uporabili tudi za sedanjo spletno stran Notranjskega parka, na kar sem še posebej ponosen.

Narava nam od nedaj nudi vse, kar potrebujemo za življenje. Gradbeni material, kurivo in hrana so med takoj opaznimi, zadrževanje ter čiščenje vode in zraka, hlajenje površine planeta in militev vremenskih pojavov pa med manj očitnimi koristmi oziroma ekosistemskimi storitvami, kot jim danes radi rečemo.

Kljub nenehnemu poskušanju s prijavami velikih naravovarstvenih projektov v enkratni navezi z Ireno Likar, ki je trenutno tudi vodja projekta LIFE Stržen, nam nekaj let ni uspelo dobiti nobenega novega projekta. Nismo obupali! Na Notranjskem se to še posebno ne spodobi. Kot sem omenil na začetku, je vztrajnost edina pot do uspeha, jasno pa brez podrobnega razumevanja problematike in poznavanja območja, na katerem nameravaš projekt izvajati, uspešna prijava sploh ni mogoča. Tega se je dobro zavedal tudi Tine. Gotovo sta tudi njegova trma in daljnovidnost, ko me je leto za letom pošiljal na teren, kjer sem lahko intimno spoznal in se dodobra prepričal, da je narava Notranjske izjemna - ne le v državnem, ampak vsaj še v evropskem merilu - tudi zaslužna za končni uspeh tega obdobja terenskega dela, in sicer dobljena velika naravovarstvena projekta LIFE Stržen in Kras.Re.Vita, ki še trajata in bosta lahko za vzor bodočim projektom širom Evrope.

Organizmi, kot je navadni mali zvonček, so lahko nekje povsem vsakdanji, že v sosednji pokrajini pa silna redkost. Preden cvetje naberemo 'za v vazo', preverimo, ali je vrsta zavarovana ali ne. So pa tudi šopki pogostih vrst najlepši pri njih doma - v naravi.

 

Sviščev mravljiščar s skoraj čudežnim razvojnim krogom, v katerem rdeča mravlja odnese gosenico v mravljišče, kjer delavke zanjo skrbijo kot za svojo, vse dokler se ne zabubi, je simbol povezanosti živih bitij ... pa tudi krhkosti teh povezav v primeru, da se naravno ravnovesje poruši.

Otrok je medtem iz nebogljenega, a glasnega mladiča, ki nenasitno sesa mamino mleko, zrasel v fantiča, ki nam dela družbo na sprehodih po naravi, meni pa tudi pri ribolovu, kjer skušam najti dovolj motivacije, da bom kos trenutnim službenim zadolžitvam, ki so me odtrgale od terenskega dela. Edina stalnica v naravi pa so spremembe, zato verjamem, da je to le začasno. Narava je najbolj zanimivo in poučno otroško igrišče, kjer so podrta drevesa lahko gusarske ladje, veje čarobni meči, luže v kolesnicah oceani. Hkrati otrok med igro spoznava, da na Zemlji nismo sami, ampak si jo delimo z množico bitij, ki na svojevrsten način shajajo ali med seboj celo sodelujejo. 

Vrstno pestra, 'zdrava' narava, kjer naravni procesi bolj ali manj nemoteno tečejo, si hitro opomore tudi po ujmah, kot je bil zadnji katastrofalni žled. Redni obiski narave krepijo tudi človeka, ki se tako lažje sooča s tegobami moderne družbe, kot je stres.

Verjamem, da je stik otrok z naravo in spoznavanje pomena njenega ohranjanja ena ključnih aktivnosti naravovarstva. Zato smo v Notranjskem parku prenos znanja na mlade vzeli resno in zadnja leta s sodelavcem Dejvidom Tratnikom s srcem vodiva šolske skupine v naravo ob presihajočem Cerkniškem jezeru, v posebno veselje pa nama je, ko se učiteljice vrnejo z novo generacijo šolarjev.

 

Zdaj, ko sem se bil primoran ozreti nazaj, znova spoznavam, koliko neprecenljivega sta mi ta služba in dežela dala; od vsega največ pa mi pomenijo nekateri od najlepših spominov na srečanja z divjimi bitji in vedno iskrenimi domačini.

 

Naravni parki so deli našega planeta, ki po ohranjenosti narave in povezanosti človeka z njo izstopajo iz množice. Naravni parki so območja, od koder se lahko živa bitja razširijo drugam, če se ustvari priložnost. Ker narava brez ljudi lahko obstaja, mi pa brez narave ne, je naša dolžnost razširiti ta območja za dobro naših otrok.

Pa še to ... če lahko Cerkniškemu jezeru s Križno jamo in Rakovim Škocjanom rečemo srce Notranjskega parka, so ostali deli tega čudovitega koščka narave njegovo telo!

 

Fotografije: Jošt Stergaršek

 

Jošt Stergaršek. Foto Tine Schein

 

Jošt Stergaršek je nepogrešljiv del ekipe Notranjskega regijskega parka. Biolog po izobrazbi in srcu, ribič, skrben oče, raziskovalec narave, sanjač, dober poznavalec flore in favne Cerkniškega jezera, ljubiteljski fotograf, ki mu v objektiv pogoste uspe ujeti kaj, kar očesu ostane skrito.