HIŠNO PERO: JOŠT STERGARŠEK: Cerkniško jezero z nazivom svetovnega prvaka

 Pomembna obletnica svetovnega prvaka

 

V teh januarskih dneh pred natanko 15. leti (19. 1. 2006) so Cerkniško jezero z okolico (Križna jama in Rakov Škocjan) vpisali med mokrišča mednarodnega pomena, med Ramsarska mokrišča. Naše presihajoče jezero se je tako znašlo v izjemno prestižni družbi, kamor na Zemlji spada le pol odstotka vseh površin. Naziv Ramsarsko mokrišče bi lahko primerjali z nazivom svetovnega prvaka v športu. Ja, naše Cerkniško jezero je med svetovnimi prvaki ključnih območij za obstoj in ravnovesje življenja na Zemlja. Na seznam območij v okviru Ramsarske konvencije se namreč uvrstijo mokrišča, katerih pomen za naravo in naravne procese ter tudi za ljudi presega državne okvire. Torej sta njihova vloga in funkcija pomembni ali pa edinstveni na ravni celotnega planeta. Seveda morajo za uvrstitev na seznam Ramsarskih območih mokriščni ekosistemi zadostiti najvišjim kriterijem ocenjevanja. Naše Cerkniško jezero jim je. In zato smo lahko ponosni, da je del naše Slovenije. 

 

V modrini jutra si ob polnem Cerkniškem jezeru ni težko predstavljati, da je Zemlja vodni planet.

 

Mokrišče

Kaj mokrišče sploh je? Glede na Ramsarsko konvencijo s têrminom mokrišče danes označujemo vse ekosisteme, katerih ključna lastnost je preplet med vodo in kopnim.

Mokrišča so zibke biotske pestrosti in v prvi vrsti zagotavljajo oskrbo z vodo, od katere so odvisna življenja rastlin in živali, tudi človeka. Mokrišča so torej ekosistemi, ki so ključni in usodno pomembni za preživetje živih bitij na Zemlji. Sodijo med najbolj produktivne ekosisteme na planetu. Kroženje snovi, značilno za vse ekosisteme, je v mokriščih zelo intenzivno, kar pomeni, da je tu naravno čiščenje vode zelo učinkovito … točno tako, mokrišča so največje naravne čistilne naprave na našem planetu! Poleg pitne vode mokrišča nudijo ljudem še hrano, gradbeni material, blažijo ekstremne vremenske pojave in poplave, obnavljajo zaloge talne vode in podobne življenjsko pomembne reči.

Cerkniško jezero nenehno spreminja velikost.

  

Zanimivosti in izjemnosti Cerkniškega jezera

Cerkniško jezero ni le izjemno pomembno za vse nas v tem kompleksnem ekosistemu, ampak je tudi zelo zanimivo. Njegovo spreminjanje velikosti, denimo. Največjo površino jezero doseže v času t.i. ‘stoletnih’ vod. Nazadnje so največjo površino izmerili po izjemno izdatnem deževju novembra 2000, ko je Cerkniško jezero pokrivalo 26 km². Podobno je bilo po katastrofalnem žledu leta 2014.

 

Največje globine na Cerkniškem jezeru so na dnu največjih požiralnikov, vendar je, ko govorimo o globini Cerkniškega jezera, pravzaprav veliko bolj pomembno, da je Cerkniško jezero plitvo. Tudi ko je jezero ‘polno’, njegova globina v povprečju ne presega 4 m, kar pomeni, da vsa svetloba doseže večino jezerskega dna, to pa omogoča rast rastlin in s tem veliko proizvodnjo hrane. Tudi zato je Cerkniško jezero tako polno življenja.

 

Vez med vodo in kopnim predstavljajo tudi organizmi. Eni od takih so kačji pastirji, ki kot ličinke živijo v vodi, v odrasle živali pa se preobrazijo nad njeno gladino.

 

Kaj pomeni za površino to, da se gladina zniža za 5 m?

Cerkniško jezero se vsako leto razlije vsaj po dobrih 20 km². Tako je v času, ko je polno, največje jezero v Sloveniji. Če pa se gladina vode zniža za 5 m, jezera ni več. Izjema je t.i. ribnik v Rešetu, kjer na dnu ni požiralnikov, vodo pa zadržuje jez, ki so ga ribiči zgradili zato, da v času največje suše tja prenesejo domorodne ribe iz presahlih požiralnikov. Takrat je torej jezero travnik, šašje ali trstičje, po katerem se bodo pozno poleti vozili traktorji in ga kosili.

Velike bale, do kamor seže pogled na kraju, kjer smo se pozimi drsali, spomladi pa veslali s kanuji? Na presihajočem Cerkniškem jezeru je tudi to mogoče.

 

Kam odteka voda?

Podzemski tok vode je pri presihajočem Cerkniškem jezeru izjemno kompleksen. Pritok vode pa je ravno tako pomemben in zanimiv kot odtok. Jezero se v največji meri polni iz podzemlja. Ko atmosferska voda (voda, ki pade na tla iz zraka) pronica v tla in se luknje in razpoke v tleh napolnijo, voda ne more drugam, kakor na površje – jezero se začne polniti. Voda v jezero iz podzemlja priteka s treh strani: z Bloške planote, Loške doline in pogorja Snežnika in Javornikov. Ima pa presihajoče Cerkniško jezero še eno izjemo: polni ga tudi površinski vodotok – rečica Cerkniščica.

 

Ker vsa voda iz jezera odteče v podzemlje, je Cerkniško polje pravo kraško polje. Voda iz Cerkniškega jezera odteka v dve smeri – skozi ponorne jame na zahodnem robu Cerkniškega jezera voda odteče v podzemlje in preko Rakovega Škocjana in Planinskega polja, kjer teče po površini kot rečica Rak oz. Unica, pod površino priteče do izvirov Ljubljanice pri Močilniku na robu Ljubljanskega barja. Ostali del vode ves čas odteka skozi požiralnike v jezerskem dnu in teče pod površjem neposredno do izvirov pri Bistri, kjer stojita samostan in tehniški muzej.

 

Ko voda po dveh ali treh tednih suše odteče iz jezera, se nam na dnu suhih požiralnikov razkrijejo osupljivi pogledi na vhode v apnenčasto podzemlje presihajočega Cerkniškega jezera

 

Je jezero nekoč res presihalo počasneje?

Tako je. Še v Valvasorjevih časih, konec 17. stoletja, je Cerkniško jezero manjkrat presahnilo, praviloma vsakih nekaj let. Zgodilo se je celo, da ni presahnilo celih sedem let. Z rastjo števila prebivalcev v naseljih ob Cerkniškem jezeru so ljudje potrebovali več hrane in prišli so do ideje, da bi z osušitvijo močvirja na območju presihajočega jezera dobili boljšo krmo za živino. Odtekanje vode iz jezera so pospešili s spreminjanjem vhodov v ponorne jame in z izravnavo vijugajočih vodotokov v ravne kanale. Najbolj intenzivna osuševalna dela na Cerkniškem jezeru so izvedli med obema svetovnima vojnama. Jezero je začelo hitreje odtekati, močvirsko rastje pa se je umaknilo rastlinam značilnih za močvirne travnike, ki dajejo kakovostnejšo krmo. S hitrejšim odtekanjem vode pa je z jezera odtekel tudi del bogatega življenja. Tako sta se na primer število in velikost rib, živečih v jezeru močno zmanjšala. 

 

Narava, ki nas vsak dan obdaja, je v resnici daleč od vsakdanje. Voda, za katero včasih rečemo, da »še za v čevelj ni dobra«, je vir življenja na Zemlji

Na srečo za naravne procese in prostoživeče rastline in živali, značilne za presihajoče Cerkniško jezero, uničujoče ideje o popolni ojezeritvi oziroma osušitvi jezera še niso zaživele, saj jih domačini niso sprejeli. Še več, kasneje so podprli ideje o omilitvi negativnih vplivov osuševalnih posegov v preteklosti z obnovo in reaktivacijo nekdanjih okljukov vodotokov na Cerkniškem polju. Te ideje in izvedbo del je podprla tudi Evropska unija z namenom našim zanamcem ohraniti to edinstveno območje v kar se da naravnem stanju.

Pogled na Cerkniško jezero iznad Jamskega zaliva, kjer voda skozi ponorne jame v glavnem odteka proti udorni dolini Rakov Škocjan.

 

Kdor živi ob Cerkniškem jezeru, že stoletja in tako tudi danes, živi z jezerom. Včasih je bilo pomembno tudi za preživetje in vsakdanje življenje, danes pa lahko rečemo, da brez jezera, njegovega presihanja in polnjenja, brez vonja in nepozabnih iger svetlobe ter barv, njegovih zvokov in klicev, nihče ne more živeti.    

 

Fotografije: Jošt Stergaršek  

 

 

Foto Tine Schein

Jošt Stergaršek je nepogrešljiv del ekipe Notranjskega regijskega parka. Biolog po izobrazbi in srcu, ribič, raziskovalec narave, sanjač, dober poznavalec flore in favne Cerkniškega jezera, ljubiteljski fotograf, ki mu v objektiv pogoste uspe ujeti kaj, kar nepotrpežljivemu očesu ostane skrito.