GOSTUJOČE PERO: ALEŠ ŽEMLJA: Doživetje je pač vse!

Vsak kraj ima kotiček, ki ga vsi poznamo. Most, razgledna točka ali otok. Lahko je ovinek, jama ali najvišja stavba daleč naokoli. Le od nas samih pa je odvisno, ali bomo kraj spoznali in si ga zapomnili še kako drugače, po svoje, na novo. Pri mojem poklicu, ko kot del snemalne ekipe raziskujem Slovenijo, je že tako, da brez radovednosti ne pridemo daleč.

Iskanje, brskanje, pogovori, ogledi, razgledi, navdihi. Vse to in še več nam omogoča naše delo, naša pot po vseh koncih države ob različnih letnih časih, vremenskih pojavih, ljudeh, cestah, dogodkih …

Jutro na Cerkniškem polju.

Tako sem zadnja štiri leta večkrat prišel, ponavadi z ekipo, večkrat z družino, včasih z namenom, drugič spet samo mimogrede, da sem ocenil stanje in se pripravil na snemanja v okviru projekta Life Stržen. In že zdaj vem, da se bom tudi v prihodnje vračal, kar tako mimogrede in tudi z namenom. Podoživljal bom vsa doživetja in se spominjal kraja skozi spomine od takrat, ko sem bil na jezeru prvič s prijatelji in je sredi 90-tih na vodi stala cela koliščarska naselbina, postavljena za snemanje promocijskega spota. Že takrat me je zaznamovala ugotovitev, kako lahko pokrajina kot kulisa v filmskem jeziku pove veliko o ljudeh. Navdih ni nikoli presahnil in še danes dobro razumem ljudi, ki sebe najdejo v naravi in ne zaprte v sobi pred tehnološkimi napravami. 

Med snemanjem enega od LIFE-ovih filmčkov v Notranjskem parku.

Je pač tako, da sredi urbanega centra in ob svetlobi zaslona na dotik ne moreš doživeti iskanja ribičev ob pomoči lunine svetlobe, medtem ko čakajo, da voda upade in se bodo lotili reševanja rib na dnu presihajoče kotanje. In vem, da tudi daljnogled na Cerkniškem jezeru ni vedno dovolj, saj smo bager sredi jezera našli šele s pomočjo drona, s katerim danes lahko ujamemo drugačne panoramske razglede nad pokrajino.

Doživetje je pač vse! Tu na Cerkniškem ali drugod.

Miren kotiček. Opazovalnica ptic Klejni vrh nad Cerkniškim jezerom.

Ob povabilu k pisanju nekaj vrstic za tale blog se mi je v trenutku utrnil eden presenetljivejših vtisov iz teh krajev. Ko zaprem oči, lahko voham tišino podzemnega sveta Križne jame, lahko vidim barvne pramene sončne svetlobe, ko skozi gozd sledimo makadamski cesti na različne razgledne točke, in lahko čutim jutranjo toplino sonca mrzlega januarskega dne. No, na živce mi gre pustna povorka, predvsem zato, ker se v hrupu res ne da nič dogovoriti glede snemanja! In na živce mi gre, ker še danes ne vem, kdaj bo voda in kdaj vode ne bo! Pa ne mi govoriti, da vsi domačini vedo, ker ne vedo! Vedeti vse je pač nemogoče, saj se narava tu res močno spreminja.  

Cerkničan Anže Škoberne med snemanjem filmčka Ptice na Cerkniškem jezeru, ki ga je režiral avtor tega bloga.

Cerkniško jezero iz zraka

Vsi domači ljudje, gostje pred kamero in sodelavci Notranjskega regijskega parka so me večkrat opozorili na spremembe v naravnih ciklusih jezera, na usipanje vodne gladine, na dramatične spremembe v številu vodnih ptic, ki jih vsako leto tudi tu preštevajo. Kot opazovalec vidim, da so pred težavno nalogo iskanja ravnovesja med uničujočimi vplivi modernega sveta in potrebami lokalnega človeka, ki pa jo v veliki meri z usklajeno vizijo lahko presenetljivo dobro izpeljejo. Z izobraževalnimi tematskimi doživetji se lahko na pristen način dotaknejo obiskovalcev, pri ponudbi razgledišč ljudi na mehek način preusmerijo nazaj na urejene poti, z renaturacijo pa poskrbijo za zadrževanje vode in povečanje ekosistema. Seveda pa so vsi napori zaman, če se celoten kraj ne poveže, zato sem vesel, ko iz leta v leto opažam, da se okoljska zavest izboljšuje, da je vse manj divjih odlagališč in vse več pestre ponudbe domačinov.

 

Snemalec Sašo v blatu med snemanjem reševanja rib na Cerkniškem jezeru.

Iščemo bager na območju renaturacije Stržena.

Danes je moj cilj zapeljati svojo družino z čolnom po jezeru, skupaj z gostobesednimi prijatelji uživati tišino Križne jame, še kdaj ujeti portrete domačinov v polnem luninem siju in se izgubljati po prašnih brezpotjih suhe struge jezera. In ob obiskih jezera sem zdaj lahko glasen, ker vem, kje je Zadnji kraj, ker vem, kje vsak lahko opazuje in fotografira vodne ptice, kje najdem senco in razgled glede na količino vode v jezeru, in kje ujamem jutranjo meglico v oranžnih odtenkih. Danes vem, kje je moj najljubši kotiček na jezeru, kje je moj most, ovinek in jama in imam svojo višinsko točko, s katere najraje pogledujem proti obzorju, na rob jezera. Želim si, da vsak najde svoje, zato le brž na obisk, in to s pametjo! 

Tri generacije Kunaverjev v čolnu. Iz prihajajočega 4. filmčka, posvečenega renaturaciji in znamenitemu borcu za ohranitev Cerkniškega jezera Pavlu Kunaverju.

  

Aleš Žemlja je režiser in montažer, avtor številnih dokumentarnih filmov in oddaj. Režiral je tudi štiri naravovarstvene kratke filmčke, ki jih je Notranjski park ustvaril v okviru projekta LIFE Stržen.