GOSTUJOČE PERO: IVA DIMIC: Edinstveno, izjemno in morda na trenutke malo umaknjeno

Pisati blog in razmišljati o Cerkniškem jezeru mi predstavlja pravi mali izziv. Pa ne zato, ker ga ne bi poznala, ampak ker se mi vsakih nekaj trenutkov utrne nova misel. Pred očmi se vrstijo slike iz otroštva, dogodki, pa tudi pripovedovanja stare mame, ko mi je kot otroku pripovedovala o dogodkih iz njene mladosti. Dobrih 100 let nazaj.

 

Hoja čez Lisično nad Cerkniškim jezerom.

 

 

Moja mama Ivana Puntar, roj. Švelc, je živela v Dolenji vas, kjer danes živim s svojo družino. Ravno ona nam je kot otrokom približala Cerkniško jezero, ko je brata, sestro in mene v zimskem času ob nedeljah popoldan peljala drsati na jezero. Takrat sem imela že male bele drsalke. Tudi če so naslednje leto malo tiščale, sem potrpela, da sem le bila na ledu. Ravno pred nekaj dnevi me je vprašala, če ima mogoče kakšen otrok drsalke, kakršne je imela sama. Dve leseni dilci s paščki, spodaj žica in palica s šilom. To je bila nekdaj oprema otrok za igre na ledu. Seveda je bil moj odgovor, da so tisti časi le še lep spomin na zaledenelo Cerkniško jezero in potok skozi Dolenjo vas, saj nisem videla nikogar s takšnimi drsalkami. Morda je to priložnost in izziv za prihodnja leta, da se priredi kakšen dogodek drsanja na »star način« in s tem ohranjamo kulturno izročilo našega kraja in vasi.

Zaledenelo Cerkniško jezero.

 

Spomnim se, da sem kot otrok vedno s strahospoštovanjem stopila na led in napeto poslušala, če je kje pokal. Starši so nam vedno dopovedovali, da je jezero nepredvidljivo, tako poleti kot pozimi. In od tu sem vedno imela nekolike distance oziroma jo imam še vedno. Da imava z jezerom nekoliko drugačen odnos, pa je razlog iskati tudi v dejstvu, da nisem odraščala ob njem, kot sedaj odraščajo moji otroci, ki so nanj navezani. Sama sem zrasla bolj ob Planinskem polju in Rakovem Škocjanu. 

Rakov Škocjan, ruševine cerkve Sv. Kancijana

 

Letos smo že drugo leto zapored imeli led tudi na koncu Dolenje vasi, v Blatah. Veselje otrok, tudi mojih, je bilo izjemno. Led je bil na njivah, kar predstavlja varno drsanje in brezskrbnost otrok, še bolj pa staršev. Sama pa sem ta čas izkoristila za sprehode in opazovanje narave, ujete v led in sneg. Zimska pokrajina Cerkniškega jezera me pomirja.Vsakič znova se zavem, da živim v edinstvenem kraju z neprecenljivo naravo. Veliko stvari je še nedotaknjenih, ohranjenih in zavarovanih. Želim, da bi tako ostalo tudi v prihodnje.

Neokrnjena narava na Cerkniškem jezeru.

 

Ko sem kot članica mednarodne delegacije večkrat obiskala Strasbourg, sem vedno pripovedovala o Cerkniškem jezeru. Čudila sem se, da ga ljudje ne poznajo, poznali pa so Postojnsko jamo. Spraševala sem se, kaj je narobe, da taka dva bisera, kot sta  Rakov Škocjan in Cerkniško jezero nimata take mednarodne poznanosti in  slave. Danes pa vidim to drugače, z druge plati: da je potrebno oba naša naravna bisera ščititi in zaščititi ter z vsem spoštovanjem stvarstva ohranjati. Danes za to v občini Cerknica skrbi Notranjski Park.

Razgledna točka pri Dolenji vasi.

Potrebno je pravo ravnovesje med razvojem/turizmom in ohranjanjem pristnosti, narave in lastništva. Da bi v prihodnje to v veliki meri dosegli, se mi zdi izjemno pomembno in nujno vzpostavljanje dialoga med občino, Notranjskim parkom in domačini. Cerkniško jezero ima v Sloveniji posebno mesto. Vsi vodni viri - podzemni, reke, jezera, morje so v Sloveniji v lasti države, Cerkniško jezero pa je razdeljeno  na parcele, katerih lastniki so v večini domačini - kmetje in se lastništvo ter tudi marsikatere anekdote, dognanja in ljudska ter kulturna izročila prenašajo iz roda v rod.  Ribolov s koši, izdelava in prevažanje z drevakom, pobiranje tršce. To je zagotovo bogata dediščina, ki jo moramo ohranjati.

 

Lesene skulpture na urejenih tematskih poteh ob Cerkniškem jezeru

V zadnjem letu je močno zaznati prisotnost in delovanje Notranjskega parka. Skoraj na vsakem koraku ob Cerkniškem jezeru, pa tudi v širši okolici in vse do Rakovega Škocjana so postavljeni veliki leseni stebri in lesene skulpture. Nekatere služijo za počitek, druge za izobraževanje o okolju, avtohtonih vrstah rastlin in živali. Opazovalnice, kot sta Kuharica in Drvošec, namenjene opazovanju ptic, živali pa tudi rastlinskih habitatov, so velika pridobitev za naše kraje. Razlage o zaščitenih vrstah živali, rastlinja, naravnih pojavov, ki so zapisane na lesenih stebrih, so zagotovo vedno znova zanimive ne samo za turiste ampak tudi za nas, ki živimo ob jezeru.

Suhi požiralniki Rešeto poleti na Cekrniškem jezeru.

 

Življenje ob Cerkniškem jezeru je zanimivo ob vsakem letnem času. Sama ga zelo rada obiščem in občudujem v vročih poletnih mesecih. Suša naredi svoje in razgalja podvodni svet, ki spominja na neživo naravo. Ko stopim med požiralnike, ki so suhi in se dajejo na ogled, vedno pravim, da me spominjajo na Mars. V meni se budi nekaj, kar je neverjetno in nedoumljivo. Narava je čudež. 

Ko jezero presahne, smo na Marsu

 

Rada imam domačo vas, domači kraj in domovino. Je del mene, kamorkoli grem jo imam v srcu. Želim si, da bi jo v najboljšem stanju in z lepimi zgodbami zapisano zapustili zanamcem. Notranjski Park zagotovo ima veliko vlogo pri temu.

 

Iva Dimic je odraščala v Ivanjem selu. V družini je bila najmlajša, pri 6. letih jo je zaznamovala izguba očeta. Z mamo, bratom, sestro in starimi starši so nato skupaj skrbeli za kmetijo in lokal z baliniščem. Po šolanju si je z možem Tomažem v Dolenji vasi ustvarila družino s petimi otroki. Od leta 2011 je kot članica Nove Slovenije poslanka državnega zbora. Opiše se kot pozitivna, odprta, empatična in ljubeča oseba. Rada ima življenje, naravo, ljudi in dobro domačo hrano. Rada bere in posluša ritmično duhovno in domačo glasbo, ob kateri doma z otroki tudi zapleše. Vsem, ki to berejo, sporoča: imejte se radi, pojdite v naravo in napolnite pljuča s čistim zrakom. Cerkniško jezero z okolico to nudi vsakodnevno in brezplačno.