HIŠNO PERO: BARBARA BOLTA SKABERNE: Edinstvena žabja predstava

Vsakič znova se začudim, ko nekdo Cerknico zamenja za Cerkno. Že res, da skozi Cerkno teče potok Cerknica, a to je malenkost v primerjavi s tem, da leži Cerknica ob Cerkniškem jezeru, našem največjem jezeru, ki je po vrhu vsega še presihajoče. Je pa verjetno res, da si ga za zmeraj zapomniš šele, ko to naravno čudo doživiš. Sama Cerkniško jezero doživljam čisto drugače kot Blejsko, ob katerem sicer vsakič znova rečem »uau«, a je ta »uau« ob vsakem obisku bolj ali manj enak. Cerkniško jezero pa vsakič, ko ga obiščem, kaže povsem drugačno, dih jemajočo podobo. Zelo močno si lahko predstavljam, kaj je čutil Valvazor, ko je Cerkniško jezero imenoval "pravo čudo narave". Predvidevam, da ga je navduševalo tako po strokovni kot po čustveni plati. Z menoj je podobno. 

 

Sekulja je iz rodu rjavih žab, za katere je značilna temna zaočesna maska. Foto Jošt Stergaršek

Na jezero smo z družino radi zahajali, ko sem bila še otrok, v času raziskav za diplomsko nalogo pa sem med leti 1995 do 1997 v Zadnjem kraju preživela skupaj več kot tri četrtine leta. In to je bil čas čudenja. Poleg tega, da sem bila priča najbolj množičnim selitvam rjavih žab v njihovo prezimovališče v Vranji jami, ki predstavlja edinstven pojav v svetovnem merilu, sem imela tu priložnost prvič v živo videti medvedko z dvema mladičema. Občutek je bil res veličasten. A presenečenj še kar ni bilo konec. Čeprav so dvoživke moja najljubša skupina živali, sem se ob pogledu na smrdokavro, belorepca, črno štorkljo in žerjave ter ostale redke vrste ptic, počutila počaščeno. 

 

Na prvi pogled mirno Cerkniško jezero kar vrvi od življenja. Foto Jošt Stergaršek

 

Na nenavaden pojav množične selitve žab so domačini opozorili Katjo Poboljšaj s Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki je trem študentkam biologije predlagala, da raziščejo pojav tako množičnega prezimovanja sekulj v Vranji jami. Tako smo se Aleksandra, Tamara in Barbara pod Katjinim vodstvom lotile zadeve. Najprej je bilo mišljeno, da naredimo le seminarsko nalogo, a je po prvi sezoni spremljanja spomladanskih selitev iz jame, postalo jasno, da bo raziskava prerasla v skupno diplomsko delo treh študentk. 

 

Vranja jama je estavela, kjer v času visokih voda, deluje kot kraški bruhalnik, kadar pa gladina jezera upada, v isto luknjo vodo odteka. Jama ima ozek vhod, ki se nadaljuje v manjšo dvorano s sifonskim jezercem. Dno jezera se nadaljuje v ozek rov, ki so ga do leta 2019 jamarji raziskali do dolžine 260 m. Sekulje, ki prezimujejo v Vranji jami, spadajo v družino rjavih žab. Ta dvoživka večino leta preživi na kopnem, odrasle živali se v vodi zadržujejo le med parjenjem in pogosto v času prezimovanja. Sicer si prezimovališče najdejo lahko tudi na kopnem, a le tam, kjer zemlja ne zmrzne. Vranja jama je kot vodna jama za preživetje mrzlega dela leta kot nalašč, saj je tam temperatura stalno okoli 8°C.

 

Za začetek smo naredile načrt, ki je vključeval spremljanje selitev v jamo v jesenskem času in spomladi iz jame dve leti zapored. Želele smo dobiti odgovore na vprašanja: 1) kako se spreminja trajanje selitev in dolžina prezimovanja v odvisnosti od vremenskih razmer; 2) kakšne so razlike v trajanju selitev med posameznimi velikostnimi oz. starostnimi skupinami (juvenilnimi - malimi žabicami, ki so se preobrazile tisto sezono oz. so prvič prezimile, mladostnimi osebki - med enim in tremi leti starosti, odraslimi osebki - ki jim je že možno določiti spol); 3) ali se živali vračajo prezimovat v Vranjo jamo. 

 

Selijo se množično. Na mrestišča nekaj dni prej pridejo samci, ki nato z grulečim razpotegnjenim oglašanjem privabljajo samice. Po odlaganju mrestov v vodi poteče razvoj od jajc do preobrazbe, nato pa mladi osebki vodno okolje zapustijo. Foto Jošt Stergaršek

Poleg načrta smo imele tudi informacijo domačinov, da v jami množično prezimujejo žabe, a koliko jih lahko pričakujemo, ni nihče vedel. In tu je zares treščilo. Pred začetkom dela, smo ugibale: »morda jih bo kakšnih tisoč, morda dva tisoč«. Pa nas je že prvo pomlad presenetila številka 9.000, naslednjo pomlad pa je iz jame prišlo več kot 25.000 žab vseh starosti! 

 

Včasih so rekli, da žabe napovedujejo vreme. Danes pa vemo, da se samo odzivajo na vremenske razmere. Kadar dežuje in ni prehladno, so aktivne. Tako je bilo tudi med jesenskimi selitvami v jamo. Prihajati so začele po prvih jesenskih ohladitvah, ko se je spet nekoliko ogrelo. Bolj množično pa so se selile v deževnih obdobjih. Najprej so v jamo začeli prihajati mladostni osebki, sledili so jim odrasli, najkasneje pa so na prezimovališče prišle najmlajše žabice. Te se iz paglavcev preobrazijo šele mesec ali dva pred prezimovanjem, zato je pomembno, da se hranijo, dokler jim to omogočajo vremenske razmere. Po prihodu v jamo so se žabe najprej zadrževale v sifonskem jezercu, ob ohladitvah pa so šle globlje. Jamski potapljači so del jame, ki je od vhoda oddaljen okoli 100 m, pomenljivo poimenovali žabja plaža. Žabe pa so videli celo na koncu rova. 

 

Odrasle sekulje so že v jami pripravljene na parjenje. Samci in samice, združeni v pare že nestrpno čakajo na ugodne vremenske razmere (foto: Slavko Polak)

Spomladi 1996 in 1997 so se sekulje iz jame začele seliti marca, ko se je minimalna temperatura dvignila nekaj stopinj nad ledišče. Prve so iz jame začele prihajati odrasle, na parjenje pripravljene živali, ki so jo mahnile naravnost proti mrestiščem. Zanimivo je, da v primeru, ko ugodni vremenski pogoji nastopijo prej, žabe še ne pridejo iz jame, vse dokler niso dokončno pripravljene na parjenje. Mladostne živali pa so iz jame prišle precej za odraslimi in se odpravile naravnost v letna gozdna prebivališča. 

 

Pa se živali vsako leto vrnejo prezimovat v Vranjo jamo? Naša raziskava je pokazala, da se je vrnilo kar 30 % sekulj. Kako pa žabe ponovno najdejo pot na isto prezimovališče, se ne ve zagotovo. Možno je, da si zapomnijo pot v jamo, vonj jame ali vonj množice žab, ki so že dosegle jamo. Kakšne mehanizme za orientacijo uporabljajo dvoživke, namreč še ni razjasnjeno. Na daljše razdalje naj bi se orientirale po soncu, luni, zvezdah ali s pomočjo magnetnega polja, na krajše pa verjetno s pomočjo kemorecepcije (voh) in objektov v naravi. 

 

Toliko žab na enem mestu pa ni zanimiv pojav le za raziskovalce in naravovarstvenike, ampak tudi za ljubitelje »divje kulinarike«. Da bi preprečili plenjenje žab, je Občina Cerknica že leta 1979 z odlokom prepovedala loviti vse vrste žab v marcu in aprilu. Ker se je to početje še kar nadaljevalo, je leta 1995 Prirodoslovni muzej Slovenije skupaj z Notranjskim muzejem Postojna in Jamarskim društvom Karlovica pri Ministrstvu za okolje in prostor dosegel tudi fizično zaprtje jame. Kljub temu, da je jama od junija 1996 zaprta z rešetkami, so že dve leti kasneje vanjo vlomili. Policija je bila o vlomu nemudoma obveščena, a epiloga ni bilo. Od takrat naprej člani Jamarskega društva Karlovica in Ribiške družine Cerknica redno spremljajo dogajanje. Posebej bi se za to zahvalila Jožetu Stražišarju, ki se je zelo dejavno vključil tudi v aktivnosti, povezane z zaprtjem jame. Vranja jama je naravni spomenik državnega pomena, z Odlokom o Notranjskem regijskem parku pa je zavarovana kot naravni rezervat. 

 

Vhod v Vranjo jamo (foto: Slavko Polak)

Nekateri se boste morda vprašali, kaj pa imamo ljudje od žab, razen tega, da so zelo okusne. Bom kar kolega herpetologa Davida Stankovića citirala: "Dvoživke izpolnjujejo zelo pomembno vlogo znotraj ekosistema. So namreč plenilci, prehranjujejo se predvsem z žuželkami, hkrati pa so pomemben vir hrane za druge živali, na primer ptice, vidre, ribe. Imajo pomembno vmesno vlogo v ekosistemu, tako da omogočajo kroženje energije v ekološkem zemeljskem ciklu. Če izgine taka skupina, ki ni na vrhu prehranjevalne lestvice, bi se v zmernem časovnem pogledu zgodila katastrofa. V zvezi z dvoživkami pa je pomemben še en vidik sodobnega naravovarstva: dvoživke namreč sodijo med tako imenovane karizmatične vrste, ki zbujajo pri ljudeh zanimanje. Težko je namreč varovati vrste, ki na pogled niso zanimive, čeprav imajo morda še pomembnejšo vlogo v ekosistemu kot dvoživke. Ščurek ali deževnik pri ljudeh težko vzbudita simpatijo. Ko pa varuješ karizmatično vrsto, kar dvoživka je – prav tako kot medved ali delfin –, varuješ njen celoten habitat in posledično vse druge, »manj zanimive vrste«, ki živijo v njem.« 

 

Naj bo to tudi moje sklepno sporočilo ob Svetovnem dnevu prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst, ki smo ga obeležili 3. marca. 

 

Barbara Bolta Skaberne je naša hišna biologinja, v Notranjskem parku je trenutno vodja naravovarstvenega projekta KRAS.RE.VITA, s katerim smo med drugim izboljšali stanje tudi za dve vrsti dvoživk - hribskega urha in velikega pupka. Projekt sofinancirata EU iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.  Barbara, ki je velik del profesionalnega in študijskega življenja posvertila dvoživkam, je tudi zasebno zaprisežena okoljevarstvenica. Je ljubiteljica vsega lepega, rada vrtnari in se sprehaja v naravi. Fascinirata jo harmonično gibanje in vzpostavljanje odnosov, v čemer se mojstri skozi aikido.