HIŠNO PERO: DEJVID TRATNIK: Kje so ščuke?

Pretekli, več kot stoletni osuševalni posegi na Cerkniškem polju, imajo za posledico predvsem hitrejše odtekanje jesenskih in spomladanskih voda Cerkniškega jezera. V 19. stoletju so se na tem območju z rastjo prebivalstva in posledičnim pritiskom na obdelovalna tla začeli različni načrti za povečanje obdelovalnih površin. V ta namen so kmetje začeli širiti in razstreljevati največje požiralnike ter prekopavati nekdaj naravne struge v ravne kanale, da bi višji vodi čim prej skrajšali pot do požiralnikov. Omeniti je treba tudi, da se je na tem območju kar nekaj strokovnjakov ukvarjalo z osuševalnimi projekti - vse do druge svetovne vojne - vendar do popolne osušitve in izpeljave projektov ni nikoli prišlo. Težava je bila predvsem v premajhnih finančnih sredstvih in v bojazni pred povečevanjem poplavne ogroženosti nižje ležečih Planinskega polja in Ljubljanskega barja. 

Še zadnje kaplje vode odtekajo v požiralnik. Retje, Cerkniško jezero, 24.3.2021

V 50. letih 20. stoletja so se pojavili tudi prvi gospodarski načrti za zadrževanje voda na Cerkniškem polju. V nekaterih načrtih so predvidevali energetsko izrabo jezera, v drugih pa razvoj turizma. Konec 60. in v začetku 70. let si je Občina Cerknica prizadevala za stalnejšo ojezeritev, s čimer naj bi spodbudili razvoj turizma. Tako so zatesnili nekaj največjih požiralnikov in napravili zapornico na umetnem vtoku Nova Karlovica. Do ojezeritve nikoli ni prišlo, predvsem zaradi neustrezno pojasnjene problematike odvajanja visokih voda, previsoki pa bi bili tudi predvideni stroški za ta ukrep. 

Zapornica Velika Karlovica.

 

Zadnja leta je spomladi voda na Cerkniškem jezeru  nizka. Prvo reševanje rib cerkniški ribiči v požiralnikih Rešeto - in še prej v ponikvah Retje - izvajajo že marca in aprila. Tako nizek vodostaj pomeni, da tisto leto propade skoraj celotna drst, ker se mladice avtohtonih rib iz glavnih drstišč ne morejo umakniti, zaradi majhnosti zaroda in bujnosti vodnega rastlinja pa jih ni več mogoče rešiti. Glede manjšanja števila rib v Cerkniškem jezeru, predvsem zaradi preteklih osuševalnih del, je že leta 1979 pisal Vovk (Joža Vovk, Ihtiološke raziskave Cerkniškega jezera). Znani ihtiolog je mnenja, da če voda jezera upade prehitro, ostanejo ikre na suhem in drst rib propade. V nizkem vodostaju se ribe drstijo v strugah, kjer druge ribe pojedo preostale ikre.  

 

Reševanje rib spomladi je postalo že povsem običajno.

V Ribiški družini Cerknica zadnjih 30 let opažajo, da na Cerkniškem jezeru propade veliko število mladic tistih vrst rib, ki se drstijo v poznem zimskem in zgodnjem spomladanskem času (ščuka, menek) oziroma poznem spomladanskem času (klen, linj). Nekatere mladice teh rib sicer tudi splavajo, vendar so premajhne, da bi jih ribiči z mrežami ob reševanjih lahko sploh zajeli. V zadnjih desetih letih je Ribiška družina Cerknica skupaj opravila 256 reševanj, rešenih je bilo skoraj 265.000 rib in 180 rakov. Od tega je bilo rešenih največ ščuk, in sicer skoraj 142.000, v velikosti od 9 do 12 cm. 

 

Ribje mladice so premajhne, da bi jih ribiči z mrežami ob reševanjih lahko sploh zajeli.

Ščuke se drstijo sredi marca. Hitro upadanje jezerske vode v tem času usodno vpliva na proces drstenja.

Cerkniški ribiči letno opravijo v povprečju 1000 ur reševanja rib. Podčrtati je potrebno, da se število teh ur na nepredvidljivem presihajočem Cerkniškem jezeru vsako leto krepko povečuje. Kljub dobro organiziranim reševalnih ekipam ribiške družine ob presihanju v povprečju letno pogine tudi okoli 1300 kg rib, kar na letni ravni znese okoli 6500 evrov materialne škode na ribjem življu.

Ščuka, med lokalci znana kot kraljica Cerkniškega jezera.

Tiha, že vrsto let neizpolnjena želja Ribiške družine Cerknica ostaja, da bi se v bodoče renaturacija vseh starih strug vodotokov Cerkniškega polja končno izpeljala do konca. Živalstvu in rastlinstvu Cerkniškega jezera bi tako podaljšali osnovne pogoje za preživetje in razmnoževanje tudi v najbolj sušnih obdobjih do vsakoletne ponovne ojezeritve polja. Tako bi se ohranila tudi edinstvena pestrost domorodnih ribjih vrst Cerkniškega jezera.

Reševanje rib aprila lani. Kotel, Zadnji kraj.

 

Prvo letošnje reševanje rib je bilo že 24. marca.

 

 

Domačin Dejvid Tratnik je kot geograf in zgodovinar zaposlen v Notranjskem parku. Trenutno deluje predvsem na projektu Kras.Re.Vita, s pomočjo katerega, skupaj s projektom LIFE Stržen, obnavljamo nekdanje dvojne meandre Stržena. Z ustreznim gospodarjenjem in vzdrževanjem pa na območju nizkih barij na Cerkniškem polju skrbimo za ohranjanje številnih rastlinskih vrst in ptic. Zasebno je Dejvid predan ribič in tajnik Ribiške družine Cerknica.

 

Avtor fotografij: Tine Šubic