GOSTUJOČE PERO: MATEJ BLATNIK: OD POLJA DO POLJA

Cerkniško polje in poplave sta dva neločljiva pojma. Z njegovim razumevanjem se je že več kot 300 let nazaj (1689) ukvarjal Valvasor, pa tudi še mnogi pred njim. Od takrat je bilo že veliko raziskanega, še več vprašanj pa se je odprlo, in nič ne kaže, da bi se trend raziskav kmalu umiril.

Še vedno ne vemo vseh podrobnosti o Cerkniškem jezeru. Foto Matej Blatnik

Moja pot proučevanja vode, ki se občasno pojavi na površju, se je nenačrtovano pričela v domačih krajih na Dolenjskem, in sicer na območju t.i. Dobskega polja. Gre za precej neizrazito kotanjo med Šentvidom pri Stični in Bičem, proti kateri se z dolomitnega zaledja steka več manjših potokov, ki običajno že pred prihodom na polje poniknejo. Dno polja pritoki dosežejo po daljšem intenzivnem deževju in ko razširjeni in zarešetkani požiralniki ne uspejo odvesti vse vode, polje za nekaj dni poplavi. 

Poplavljeno Dobsko polje. Foto Matej Blatnik

 Med študijem geografije so mi bila zanimiva tudi druga področja, ki so tesno povezana z naravo. Največkrat so to bili izredni vremenski dogodki, rastlinstvo, raznolikost površja in na koncu kraške jame. In tako sem se ponovno nenačrtovano znašel v Postojni (Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU), območje mojega proučevanja pa se je preselilo na Planinsko polje.

Planinsko polje v različnih podobah. Foto Matej Blatnik

Planinsko polje je verjetno eno najlepših kraških polij, s svojo pestrostjo pa omogoča raznovrstne pristope raziskav. Od nekdaj je bila zanimiva dinamika poplavljanja (obseg in trajanje) in človekova prilagoditev nanje (razporeditev naselij, raba tal). Zanimiva je tudi širša okolica, kjer so bile odkrite številne kraške jame. Polje je kot mokrišče pomembno z vidika biotske raznovrstnosti, zajetje Malni pa regionalno pomemben vodni vir. 

Planinsko polje, Gradišnica. Foto Matej Blatnik

Glede na velikost in kompleksnost polij, se je trend raziskav smiselno nadaljeval z največjim kraškim poljem in občasnim jezerom v Sloveniji – s Cerkniškim poljem. To s svojo pestro zgodovino in sestavo omogoča skoraj neomejen nabor tem za raziskovalce s številnih področij. Že če se držimo samo vode, se poraja vrsto vprašanj, kot so »koliko vode in od kod priteka«, »koliko vode in kam odteka«, »kako visoke in dolgotrajne bodo poplave v prihodnje«, »kako režim poplavljanja vpliva na biotsko raznovrstnost«, »kakšni posegi so najbolj smiselni, če sploh« in tako dalje.

Cerkniško jezero, Goričica. Foto Matej Blatnik

 

Cerkniško jezero, Ponikve. Foto Matej Blatnik

S tovrstno tematiko se ukvarjam v okviru raziskovalnega projekta, katerega naslov je »Opredelitev ekohidrološke dinamike Cerkniškega jezera z interdisciplinarnim pristopom raziskave«. Cilj raziskave je med drugim ugotavljanje povezave med značilnostmi poplavljanja posameznih območij polja z rastlinsko sestavo ter rabo tal, ugotavljanje vpliva različnih človekovih posegov (regulacije strug, razširitve in zajezitev požiralnikov), analiza dosedanjih trendov v dinamiki poplavljanja ter poskus napovedi prihodnje dinamike glede na pričakovane podnebne spremembe.

Suhi požiralniki Rešeto. Foto Matej Blatnik

Območje požiralnikov Rešeto, kadar je voda. Foto Matej Blatnik

 

Prvi meseci raziskav so se izkazali kot izredno zanimivi, saj Cerkniško polje predstavlja zelo prijeten naravni laboratorij, v katerem sem odkril številne, zame do sedaj nepoznane kotičke na površju in v vedno skrivnostnem podzemlju. Med drugim, da je Cerkniško polje dejansko ojezereno vse manj časa, vse bolj pa so izraziti ekstremi. To pomeni, da so v zadnjem obdobju prisotna tako dolgotrajna sušna obdobja, kot tudi zelo visoke, a kratkotrajne poplave. Ugotovil sem tudi, da je gladina jezera na Cerkniškem polju zaradi velike površine jezera nekoliko nagnjena. Ob začetku poplavnega dogodka, ob naraščanju vodostaja, je višinska razlika med Gorenjim in Dolenjim jezerom lahko skoraj 1 m, z višanjem gladine pa se višinska razlika zmanjšuje in skoraj poravna. Manjše razlike so tudi v času upadanja gladine vode.

Estavela Skadulca - jama, ki je lahko požiralnik ali bruhalnik. Foto Matej Blatnik

Jama Skadulca na Cerkniškem jezeru iz zraka. Foto Matej Blatnik

Prav tako se je med mojim raziskovanjem v Cerknici na novo stkalo sodelovanje z raziskovalci, ki Cerkniško polje proučujejo z drugih vidikov, vsem pa nam je skupno, da si želimo ta naravni biser ohraniti v kar se da dobrem stanju. Da bi torej bilo kar se da ugodno okolje tako za človeka, kot živalstvo in rastlinstvo na njem.

Matej Blatnik v Veselovi jami.

 

Velika Karlovica. Foto Matej Blatnik

 

 

Matej Blatnik v Veliki Karlovici. Foto Žan Kafol.

Dr. Matej Blatnik je raziskovalec Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU na Inštitutu za raziskovanje krasa. Največ se ukvarja z dinamiko kraške vode v podzemlju in na površju. Sem spadajo raziskave smeri in hitrosti pretakanja vode, proučevanje značilnosti poplavljanja na kraških poljih in spremljanje kakovosti in količine vode. Delno se ukvarja tudi z jamsko klimo, kot je spremljanje količine ledu v kraških jamah in spremljanjem periglacialnih procesov. Ker je v osnovi geograf, se tako profesionalno kot ljubiteljsko še vedno vrača tudi k ostalim temam povezanimi z naravo, kot so rastlinstvo, živalstvo, meteorologija. Z naravo povezani so tudi hobiji, kjer prednjačijo jamarstvo, gorništvo in fotografija. Svoje raziskave trenutno osredotoča na Cerkniško jezero. Z različnimi znanstvenimi metodami ugotavlja povezavo med spreminjajočo se vodno dinamiko ter rastjem in rabo tal. Med drugim preverja tudi trditve Jezercev, da je jezero v zadnjih letih vse manj časa ojezereno. Na podlagi splošno dostopnih podatkov Agencije za okolje (ARSO) je primerjal dinamiko ojezeritve v letih 1954 – 2020. Raziskovanja tega vsak dan drugačnega jezera se je lotil v okviru svoje podoktorske študije, ki jo opravlja na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU.