HIŠNO PERO: JOŠT STERGARŠEK: Še en dokaz, da je Notranjski regijski park nekaj izjemnega

Kukavičevke so družina rastlin, ki jo vsi poznamo. Po domače jim pravimo orhideje. Pa veste, da uspevajo tudi v naših krajih? Da. Če jih želite videti, vam ni treba v rastlinjak ali daljne tropske kraje. Res pa je, da gre za občutljive rastline, ki jih ne bomo našli kar povsod.

 

Muholiko mačje uho. Zelo spolno privlačna rožica, bi lahko rekli. Cvetovi z dlakavostjo, vonjem in obliko namreč oponašajo samice nekaterih vrst kožokrilcev. Na ta način privabljajo samce teh žuželk, ki se želijo s cvetovi pariti in ob tem oprašujejo cvetove.

 

Trizoba kukavica. Z znastvenim imenom Orchis tridentata jo je prvi leta 1772 opisal botanik Giovanni Antonio Scopoli in jo tako uvrstil v rod Orchis. Ime je izpeljano iz grščine - όρχις orchis = testisi - in latinščine - tridentata po latinsko tri- = tri in dentatus = nazobčan.

Za razliko od eksotičnih, tropskih vrst orhidej, ki v glavnem uspevajo epifitsko – pritrjene na veje starodavnih dreves v deževnih tropskih gozdovih - so orhideje v Notranjskem parku talne. Poleg tega, da so privlačne in fotogenične, so tudi izjemno dobre pokazateljice ohranjenosti narave. Uspevajo namreč le v zdravih, naravnih tleh, v katerih je razvita pestra združba talnih organizmov.

Fuchsova prstasta kukavica. Ta vrsta kukavic zraste precej visoko, med 15 in 60 cm v višino. Cveti od junija do avgusta.

Kukavičevke vse življenje preživijo v sožitju z nekaterimi vrstami gliv; pomislite, brez njih niti vzkliti ne morejo! Drobcena semena orhidej so brez zalog hrane, zato vzklijejo le tista, ki padejo na hifo glive (hifa - nitasto telo gliv). Ta kalčku orhideje sprva posreduje snovi, potrebne za rast in razvoj, ko rastlinica ozeleni in začne v fotosintezi sama proizvajati ogljikove hidrate in druge snovi, pa lahko začne glivi vračati. Zaradi te simbioze sta tako orhideja kot gliva bolj uspešni, vendar se zgodba tu šele začne.

Majska prstasta kukavica. Uspeva le na vlažnih pustih tleh na svetlih legah. Kot ranljiva vrsta je tudi ta orhideja uvrščena na Rdeči seznam ogroženih rastlin Slovenije, saj uspeva v okoljih, ki so zelo občutljiva na spremembe.

Vsakršno gnojenje z mineralnimi gnojili ali gnojnico za orhideje pomeni smrt. S tem pa konec celotnega travniškega ekosistema v njegovi najlepši, najbolj barviti in vrstno gledano najbolj pisani obliki. Tako spremenjen travnik po prenehanju takega načina gnojenja in ob rednem vzdrževanju s košnjo potrebuje nekaj desetletij, da se vrne v obliko, ki jo ljubitelji narave tako občudujemo.

Čebeljeliko mačje uho. Ime te vrste ne pomeni povezave z žuželko. Mačja ušesa v večini primerov oprašujejo samčki os, ki jih rastlina privablja z oddajanjem feromonov in z obliko medene ustne, ki spominja na samičke. Čebeljeliko mačje uho je glede tega drugačno. Ta vrsta se redno oprašuje sama, kar je verjetno prilagoditev na odsotnost opraševalcev.

Tak vrstno pester travnik je dom tem organizmom, poleg tega je območje, kjer lahko človek z ekstenzivnim načinom živinoreje dobi najbolj kakovostno hrano, ne nazadnje pa obiskovalcu z zaposlitvijo vseh čutov nudi sprostitev in je zdravilo za bolezni modernega časa, kot so izgorelost in podobne težave, povezane s stresom in primanjkovanjem gibanja.

Pikastocvetna kukavica je v Sloveniji ena najmanjših kukavic. Socvetje je na vrhu temno rjavo, kot bi bilo ožgano; zato ji ponekod pravijo tudi ogorelček.

Travniške vrste orhidej, ki poleg zdravih tal potrebujejo še ustrezno gospodarjenje, so zato ene najbolj ogroženih rastlin pri nas in sploh v vsej Evropi. Gozdnim vrstam pri nas bolje kaže že zaradi dejstva, da večji del naše dežele pokrivajo gozdovi.

Dvolistni vimenjak cveti od maja do julija v svetlih gozdovih in po travnatih pobočjih. Od drugih kukavičevk ga zlahka ločimo po obliki medene ustne (spodnjega lista v belem cvetu). Ta je obrnjena navzdol, ozka, cela in podaljšana v nitasto ostrogo.

 

Ključ do ohranjene narave in zdravega okolja in s tem do lepše prihodnosti človeka je torej v naravi prijaznem, trajnostnem gospodarjenju, ki zemlje ne izžema, ampak upošteva njene procese in cikle. Na z naravo usklajen odnos gospodarja pa nezmotljivo kaže prisotnost nekaterih organizmov, na primer orhidej, na njegovih zemljiščih.

Purpurna močvirnica je ime dobila po barvi, saj je vsa rastlina izrazito vijolično navdahnjena.

 Da je Notranjski regijski park res nekaj izjemnega, kaže tudi pestrost orhidej, ki tu uspevajo. Za Slovenijo navajajo 79 vrst in podvrst in na območju Notranjskega parka smo jih od tega našli kar 40! Vse to po zaslugi ustreznega gospodarjenja s parkovnimi zemljišči. 

Zavita škrbica je med zadnjimi cvetočimi divjimi orhidejami, saj jo najdemo še oktobra. Zaradi opuščanja pozne košnje negnojenih travnikov in ekstenzivne paše na eni ter intenzifikacije kmetijskih praks na drugi strani tudi na območju Notranjskega parka vse bolj izginja. Kot vse vrste orhidej pri nas, je tudi ta zavarovana in kot ranljiva vrsta (V) uvrščena na Rdeči seznam ogroženih vrst.

Da jih boste na svojem naslednjem sprehodu prepoznali, je tu nekaj fotografij. Čas cvetenja se za orhideje pravzaprav šele začenja. Prve zacvetijo v aprilu, a ker je ta letos zelo hladen, že dvakrat pa nam je prinesel tudi sneg, bodo letos malo bolj pozne. Med prvimi, ki jih bo lahko opazilo pozorno oko (so namreč zelo majhne, nežne rastlinice), so navadna, bleda, čeladasta, škratnordeča in trizoba kukavica.

 

Navadna kukavica je še vedno najpogostejša med našimi travniškimi vrstami orhidej, a kljub temu srečanje s to rastlino že dolgo ni več samoumevno. Njene populacije po vsej Evropi upadajo zaradi opuščanja ekstenzivnega, naravi prijaznega gospodarjenja s travniki na eni in intenzifikacije kmetijstva na drugi strani.

 

Škrlatno rdeča kukavica je ena od višjih orhidej. Zraste lahko tudi do 80 cm visoko.

 

Verjemite, da so orhideje najlepše v naravi, zato jih opazujmo pri njih doma. Poleg tega so tudi edina družina naših rastlin, ki je v celoti zavarovana, torej je vse vrste prepovedano odnašati ali prenašati iz narave.

 

Jošt Stergaršek je nepogrešljiv del ekipe Notranjskega regijskega parka. Biolog po izobrazbi in srcu, ribič, raziskovalec narave, sanjač, dober poznavalec flore in favne Cerkniškega jezera, ljubiteljski fotograf, ki mu v objektiv pogoste uspe ujeti kaj, kar nepotrpežljivemu očesu ostane skrito.

   

 

Avtorja fotografij sta Jošt Stergaršek in Tine Schein.